Postmodernizem in kratka zgodba naj bi hodila z roko v roki. Kaj je po vašem mnenju vzrok za nastop t.i. časa kratke zgodbe in zaton romana kot pripovedne oblike?

Običajno na to vprašanje odgovarjam malce aforistično: da je kratka zgodba premagala roman tako, kot je videospot premagal film, reklama pa oboje skupaj - zaradi ekonomije časa. In zaradi zmanjšane možnosti lastne izbire: za film se odločimo in gremo v kino ali pa ne, poženemo predvajalnik ali ne, reklamo pa nam postrežejo, če hočemo ali ne, ko čakamo na drugi polčas nogometne tekme ali pričetek poročil.

Vendar je to nezanesljiva bližnjica, navsezadnje je trditev o zatonu romana kot pripovedne oblike sicer privlačna, praksa pa je ravno ne potrjuje. Čeprav v zadnjem času kratke zgodbe uživajo več pozornosti, vendarle beremo in kupujemo predvsem romane. Namesto sociološkega je možen tudi duhovnozgodovinski odgovor: da je kratka zgodba pač bolj ustrezna fluidnemu, če že ne kar raztreščenemu subjektu, kakršni smo vse bolj vsi. Tudi zaradi prej omenjenega zmanjševanja lastne izbire.

Sam sem se odločil bolj za kratke zgodbe kot za roman (rezultat je trenutno 64 :  2) tudi zato, ker ustrezajo mojemu življenjskemu slogu. Ne le govorim (za kar se študentom ob tej priliki opravičujem), tudi živim hitro, zelo hitro, razen v trenutkih, ko sam izberem drugače. Tak je moj naravni ritem, v tem ni nobene napetosti. Stvar izbire, ne prisile. In še to: pri kratki zgodbi se gremo lahko poskuse, izbiramo čudaške forme, brez hujših posledic, zgodbam je dovoljeno, da so raziskave, romani morajo biti bralcu prijaznejši, treba mu je olajšati vstop v besedilo, zato so eksperimenti nevarni. Vendar tudi roman zahteva poseben – času ustrezen - slogovni pristop, ki lahko zdrži daljšo zgodbo; pisati klasični realizem je danes ne le dolgočasno, ampak tudi nerealno.

Kaj je vaš odgovor na vprašanje, zakaj pripovedovati zgodbe? In zakaj jih brati?

Sem zelo širok potrošnik kulture, poslušam glasbo od elektronske do sodobne resne, gledam filme in predstave, spet sem začel malce spremljati vizualne umetnosti. Vendar me kot uporabnika najbolj pritegne literatura najbrž prav zato, ker zahteva in dovoljuje mojo največjo lastno udeležbo. Pri filmu junaka zgodbe vidim in mi je všeč ali pa ne, zanimiv ali pa ne, pri knjigi si ga lahko precej zamislim sam, morda mi je tudi zato bližje.

Upam, da nisem preveč pristranski, če mislim, da literatura od vseh umetnostnih disciplin zahteva najbolj aktiven odnos do sebe in do sveta in to je pravzaprav tisto, česar v današnjem duhu časa najbolj manjka.

Literatura je v zadnjih letih izgubila mnogo svojega političnega in ideološko ali protiideološko naravnanega poslanstva. Kakšna je po  vašem mnenju današnja vloga literature v družbi?

Pred nekaj tedni sem na okrogli mizi na leipziškem knjižnem sejmu govoril o potrebi svoje generacije, da prekine s tradicijo, ki je skupna tako Slovencem kot Nemcem – kako mora literatura nujno nastopati politično, govoriti v imenu nekega zunajbesedilnega načela. (Nismo bili apolitični, kot so nam očitali starejši kolegi, ampak – morda še huje – antipolitični.) Zdaj, ko je literatura te teže docela osvobojena, se je duh časa spet spremenil, spet, mislim, nastaja potreba po bolj opredeljenem pisanju. Književnost se je svoje družbene funkcije, tako imenovane 'prešernovske strukture', ki jo je premikala v polje zgodovinopisja in politike, kjer je doživela več uspeha, kot bi ji ga bilo dano v 'čistem' leposlovju, že toliko osvobodila, da svoje avtonomije z odzivanjem na resničnost ne izgublja več samodejno, temveč šele tedaj, ko se nanjo odziva na umetniško nezadovoljivo oblikovan odziv. Ni nujno, da je angažma političen v ožjem pomenu besede, lahko gre za politiko vsakdanjega življenja, zanesljivo pa mene, in najbrž še koga, dandanes v besedilu bolj od estetskih vragolij zanima živa rana, živi sok našega časa.

No, po teh mojih modrovanjih je voditelj spretno poduhovičil, če že kaj pišem o potrebi ločevanja odpadkov. O tem sem res kar nekaj pisal za časopise, naredil sem celo neko bizarno akcijo (napovedal sem se na obisk iz zamolčanega razloga direktorju podjetja, ki zraven mojega domovanja redno v smetnjak odlaga kupe neprebranega časopisja, čeprav je zabojnik za papir samo sto metrov stran, in mu na mizo položil zavoj primerno posvinjanih časopisov – delovalo je, nekaj časa so odlagali, kot je treba, nato so direktorja zamenjali in je spet po starem (smeh))), in postavitev zabojnikov za ločevanje odpadkov v mojo ulico me je razveselila bolj od sočasne literarne nagrade. Vendar sem to obujanje spominov preskočil in zbrano inteligenco opozoril, da imajo na Zahodu vseeno še precej več odpadkov od nas, ker pač zaenkrat še precej več trošijo. Zato mi je voditelj za sklep namenil še vprašanje, ali mislim, da je pisatelj videc – da vidi stvari, ki jih drugi ne opazijo. Če bi pritrdil, bi bilo res samovšečno. Verjamem pa, sem povedal, da ima pisatelj več možnosti, da govori o stvareh, ki jih morda opazimo vsi – ker lažje pride do besede in ker jo lažje uporablja. Naj gre za odlaganje odpadkov, lepoto tihega zvezdnega neba ali tragiko prehitro končane ljubezni.

V debatah o literarnih delih in recenzijah se še vedno mnogokrat vleče ločnico med literaturo in t.i. žensko literaturo. Kakšno je vaše mnenje o deljenju literature na žensko in moško?

Načeloma sem seveda proti, načeloma smo vsi proti, saj poznamo te fraze: literatura je ena, vsem dodeljena, naj najboljši zmaga, ne glede na stan in spol, in tako dalje. Ampak s tem je nekako podobno kot z gejevskimi lokali: seveda bi bilo najboljše, da bi se lahko istospolni pari poljubljali v vseh kavarnah, ne da bi se kdo zmrdoval. A dokler ni tako in dokler v nekaterih celo zahtevajo, naj odidejo, je razumljivo, da obstajajo specializirani klubi. Vsaka v Sloveniji narejena antologija v tujini požanje opombo, kako malo je v njej avtoric, in zgovarjanje, da jih več pač ni na voljo, samo še poudarja travmatični položaj. Na literarnih delavnicah je več kot tričetrt žensk, v Društvu slovenskih pisateljev pa jih je manj kot četrt. Kdo je nekje vmes pohrustal to izginulo polovičko? Tisti, ki je močnejši, ne potrebuje podpore. Zato se trudim, da kot urednik v svoje knjižne zbirke ne jemljem le angloameriških avtorjev, ki mi jih njihovi agentje neprestano stresajo na mizo, ampak tudi kakega iz manj znanih in razvpitih kultur - da imamo izbiro in da ne izbirajo agentje namesto nas. Različnost je gibalo vsega. In zato ne morem ugovarjati temu, da se avtoricam posveča pozitivna diskriminatorna pozornost, kakor jo, roko na srce, na delavnicah sam posvečam moškim, ki so tam v manjšini.

Kakšen pa se vam  ti zdi odnos do erotike v slovenski literaturi?

Branje antologije Slovenska kratka erotična proza (2002), ki predstavlja tematiko od začetkov pa do trenutnega stanja, boleče pokaže, da vprašanje erotične motivacije v izbranih zgodbah kliče po nacionalni psihoanalizi. Sam sebi namenjen slovenski užitek skorajda ne obstaja, po teh zgodbah sodeč našo erotiko diktira droben biznis, beg pred smrtjo ali pa maščevalnost.

Pokaže se tudi, da je z erotiko pri nas podobno kot s to famozno urbanostjo: slovenski literarni junaki mestno življenje doživijo na tujem. Cankarjevi liki na Dunaju, prijatelja v odličnem romanu njegovega bratranca na potovanju po Italiji, Jančarjev posmehljivo poželjivi junak v Ameriki in tako dalje, do najmlajših generacij, čeprav je v Ljubljani, roko na srce, zdaj vendarle kar nekaj mestnega utripa. Podobno eksteritorialna je slovenska zgodbarska spolnost, ki se velikokrat godi vsaj v tujini, če že ne kar izven telesa.

Zanimivo je tudi, če se vrneva vprašanje nazaj, da je vseh devetnajst povojnih zgodb  moških. V predvojni selekciji pa so zastopane tri avtorice s pasivnimi ženskimi liki, pri katerih pravzaprav ne gre za erotiko, temveč za njeno odsotnost. Na zgodbe, kjer bi prvoosebna pripovedovalka nastopila kot aktiven, celo radoživ erotični subjekt, še čakamo – a morda ne bomo čakali dolgo, saj sem jih na kreativnih delavnicah in literarnih večerih nekaj že slišal.

Sicer pa nimam kake posebne pravice črtiti slovenske literarne zapuščine na to temo, saj ji nisem prispeval nič. Čeprav velikokrat kaj namigujem, se tedaj, ko bi po vsakem zdravorazumskem sklepanju v besedilu moralo priti do telesne akcije, raje umaknem in prepuščam bralcu, da vklopi fantazijo. To pa je v pragmatično naravnani družbi vse bolj tvegano. In če sem bil za tovrstna namigovanja v nekem prizoru z beneških stranskih ulic iz Plamenic in solz leta 1987 od svojih tedanjih sošolk s komparativistike še pohvaljen, se mi zdi, da si današnje bralke in bralci za zgražanje ali naslajanje želijo neposrednejših predlog. Čeprav – hmm, kje, če ne pri še tako utilitarni erotični literaturi, pa je res potrebna bralčeva lastna udeležba?

Slovenskemu filmu se mnogokrat očita uporaba hermetičnega govora v dialogih. Kaj pa uporaba prijemov, ki v polje literature uvajajo mimetični govor?

Filmu gre zadnje čase na bolje. Literaturi še ne. Bral sem nek ameriški komentar slovenskega leposlovja in zunanji opazovalec je zanimivo povzel naše literarne ambicije: »Jaz, jaz, jaz.« Tudi zato ima vse preveč likov naše književnosti kar avtorjev govor, kar je seveda slabo znamenje za avtorjevo veščino, tudi veščino vživetja. Primerov, ko avtorski glas preglasi zgodbo, je toliko, da se sploh ne morem več vznemiriti, ko slišim tisti znani pripev: »Saj berem, ampak domačih pa ne.«.

Vodite delavnice kreativnega pisanja, študente prvih letnikov Fakultete za družbene vede poučujete o pisanju: v kakšni meri se je po vašem mnenju pisanja moč priučiti?

Zelo bom ponavljal samega sebe, ko bom spet rekel, da po učenju pisanja vsak piše bolje, enako kot vsak, ki gre v plavalni tečaj, na koncu plava bolje kot na začetku, res pa so nekateri bolj sposobni in pridejo do medalje na olimpijadi, drugi pa zasilno čofotajo, a se lahko vsaj sami rešijo, če padejo v vodo. Na FDVju in na delavnicah gre sicer za dve zelo različni zadevi: študentje prvega letnika morajo napisati knjižno recenzijo in jaz jim ob tem poskušam neopazno pokazati, kako besedilo učinkuje; večina energije gre v to, da jih prepričujem, naj odstopijo od varne norme in naredijo kaj po svoje. Oni pa me prepričujejo, naj bolj konkretno povem, kaj hočem, da me bodo lažje zadovoljili – in lažje dobili dobro oceno, hehe. Problem je, kot pri vseh obveznih zadevah, seveda v tem, kako najti kaj skupnega za tiste, ki jih pisna ustvarjalnost niti malo ne zanima – do tega imajo vso pravico, čeprav je potem seveda malce nenavadno, da so se vpisali na komunikologijo – in tiste, ki jim gredo besede že precej dobro od rok in bi potrebovali več.

Na delavnice kratke zgodbe pridejo ljudje, ki so že odločeni za književnost, ali vsaj za poskus s književnostjo in tu začnemo v precej višji prestavi. Pogovori o njihovih besedilih so krasne izkušnje, iz katerih se zelo veliko naučim tudi sam. Bralni odzivi so hitri, velikokrat nepričakovani in, hvalabogu, neprizanesljivi. Na vsaki delavnici ponavljam tisto Nietzschejevo reklo, da nas tisto, kar nas ne pokonča, naredi močnejše, tako da gre povratnikom pri tem po moje že malo na smeh. Veliko besedil je zelo dobrih, čeprav jih še zmeraj ceframo na drobne koščke. Nekatere obiskovalke Literaturinih delavnic kratke proze bi po moje v prihodnjih letih lahko korenito spremenile podobo slovenske proze – in tudi statistiko, o kateri sva govorila prej. Če bodo seveda vztrajale pri pisanju. Vztrajati pa je lažje, če dobiš kaj podpore. In delavnice vidim tudi kot proces vzajemnega vzpostavljanja kreativne samozavesti – bistveno lažje se je z nečim, kar ti ne bo prineslo omembe vrednega denarja in kar ni več ravno v osrčju družbene pozornosti, ukvarjati takrat, ko vidiš, da se s tem ukvarjajo tudi drugi zanimivi ljudje, kot pa v ustvarjalni osami svoje sobice.

Za konec me zanima še, s katerim delom se trenutno ukvarjate in kakšni so vaši literarni načrti za bližnjo prihodnost.

Življenje v zadnjem letu je bilo precej nemirno; to, da  sem na lastnem telesu izkusil električni tok in avtomobilsko totalko, je pustilo še najmanj posledic. Spremenil pa se nisem le jaz, ampak tudi svet okrog mene, in tudi zato sem pričel precej resneje pisati besedilo, najbrž roman, za katerega sem zadnja leta zbiral beležke na računalniku, v malem črnem blokcu in v sebi samem. Ker na začetku pisanja nikoli ne vem, kaj bo na sredini, kaj šele na koncu, je to vznemirljiva zadeva: ustvarjaš nekaj, kar ves čas hodi svojo pot, in ti ves čas loviš možnosti, da bi tej poti sledil. Na delavnicah govorim, da je tekst, ki se zaustavi, treba presenetiti, najlaže ga presenetimo z menjavo: menjavo likov, menjavo perspektive, menjavo okolja, menjavo načina pripovedi. In pisanje mi to modrost vrača: ko se zaustavim, me preseneti, spremeni in premakne naprej.

Olajšanje je, da to knjigo gledam kot sedanjost, ne pa kot prihodnost, do katere je treba čim hitreje; nasprotno, ne mislim, da se kam mudi, saj tudi ta knjiga ne bo spremenila sveta, najbrž tudi mojega sveta ne odločilno, vseeno pa sem zadovoljen, da gre zdaj hitreje. Hitreje gre tudi zato, ker sem nekoliko spremenil prednostni seznam; zadnja leta se mi je zdelo zlasti važno oskrbovati Slovence s prevodi zanimivih tujih knjig, zdaj pa je tovrstnih zbirk dovolj in ljudi, ki poznajo tuje književnosti, tudi, zame pa so izzivi tam, kjer je prazen prostor, kar je v dobi zapovedane tekmovalnosti nemara malce čudaško. Marsikaj, kar sem delal v preteklosti, opuščam, ker se mi ne zdi več pomembno. Če je pomembno, bo že prevzel kdo drug, če že ni.

Tako me trenutno privlači prav želja, da bi kreativno pisanje sistematiziral kot univerzitetni študij, kar v Ameriki obstaja že štirideset let, marsikje po Evropi pa tudi več kot dvajset – pa dajmo preskusit Slovence, ali res toliko verjamejo v »rojstvo naroda iz duha poezije«, da bodo to podprli, in ne komentirali, da takšni diplomanti niso zaposljivi, hehe. Ja – ustvarjati boljše pogoje za nastajanje boljših domačih besedil, vključno z lastnimi, to je kar dovolj za bližnje literarne načrte, ker imam seveda tudi neliterarne.