''Če si ustvarjalec, te mora vse zanimati. In mene resnično vse  zanima.''
tekst: Urban Tarman, Gregor Jagodic; foto: Urban Tarman

Vinko Möderndorfer. Notorični ustvarjalec, ki si zase upa reči, da je ustvarjalec. Je stalno v pogonu. Če bi se že moral opredeliti, bi rekel, da je gledališki režiser oziroma po filmskem debiju ''le'' režiser. Sicer diplomirani gledališki režiser, ki pa je po končanem študiju vpisal še filmsko režijo. (Tudi) literat, pesnik, dramatik in dobitnik mnogih nagrad, med drugimi nagrade Prešernovega sklada za zbirko kratkih zgodb ''Nekatere ljubezni'' in petih žlahtnih komedijantskih peres na Dnevih komedije v Celju. Tam je tudi rojen. Pravi, da je ustvarjalec nagrad vesel, če posebej, če jih dobi za pravo stvar in dovolj mlad. Njegov filmski prvenec ''Predmestje'' iz l. 2004 je nekakšen precedens v slovenskem filmu, saj je v istem dnevu predvajan na beneškem festivalu v sekciji Venice days in v tekmovalni sekciji Montrealskega festivala. Kritiki revije Variety so ''Predmestje'' izbrali za "Variety Critics' Choice: Europe Now!", ki opozarja na deset  najpomembnejših filmov evropskih filmskih režiserjev v l.2005,  ki so bili predstavljeni tudi na mednarodnem festivalu Karlovy Vary. Pogovarjali smo v parterju Opere – kjer ravnokar režira Puccinijevo opero ''La Boheme'' (premiera 13. aprila) – o ustvarjanju, ponovnem obujanju socialističnih idej in o fašizmu, ki se rojeva iz človeške  žalosti. Med pogovorom skrbno opazuje scenske delavce in občasno komentira postavitev. Po končanem zapisu se  zdi, da bi mu bilo potrebno zastaviti še  kakšno (pod)vprašanje, tudi glede ''izbrisane'', alternative kulture, ampak ''jebi ga, to se  pač ne prodaja''.

 

 

Ste vsestranski ustvarjalec. Ali ima vaša ustvarjalnost kakšno sredico, izvir, iz katerega črpate?

To je literatura, predvsem tista, ki jo berem. Je navdih za pisanje, kot tudi navdih za delo v gledališču. Če bi samo pisal, bi verjetno tudi manj napisal. Na začetku pa je najbrž podoba, nek vtis, čutenje nečesa, potem je šele beseda. Najbolj verjamem besedi in zgodbi, sem fabulativen človek, bolj verjamem v pripoved kot v impresijo.

Menda ne razumete, zakaj vam pravijo, da ste hiperproduktivni. Niste nikoli prešteli svojih pesniških zbirk, romanov, zgodb, gledaliških, radijskih iger… bera je precejšnja!

Preštel sem čisto tehnično, za habilitacijo na univerzi, drugače pa tega ne štejem. Moram pa reči, da ne razumem te oznake, po drugi strani pa je res, da ne počnem nič drugega ,kot da ustvarjam. Stalno sem v pogonu, tako da sploh nimam občutka, da delam oz. da delam preveč, čeprav vseskozi delam, moje delo je hkrati tudi moj počitek. Če človek tako dela, potem najbrž so kakšni rezultati.

Malce v šali, imate doma kakšen  album, v katerega vlagate odmeve, kritike svojega dela?

Nimam, čeprav je res, da sem to počel na začetku, ampak od tega je že dvajset let in potem nisem nadaljeval. Obstaja gledališka in literarna zgodovina, ki bo za vse to že poskrbela, če se ji bo moje delo zdelo vredno. Moram pa reči, da tudi ne berem kritik in odzivov, mogoče samo literarne, če slučajno naletim nanje, gledaliških pa ne, ker ne cenim tistih ljudi, ki se kot kritiki ukvarjajo s tem, oziroma redki so tisti, ki jih cenim. Po drugi strani pa drži, da je kritika sestavni del predstave, predstava je kompletna šele takrat, ko se kritika o njej zapiše. Nočem reči, da kritike niso pomembne, ne gre za to, da nas morajo samo hvaliti, čeprav imam jaz seveda veliko raje, če me hvalijo. Bistveno je, da kritik vzbudi, ne glede na dobro ali slabo mnenje o neki stvari, neko zaupanje, da mu zaupaš kot strokovnjaku in da si rečeš recimo ''ta pa je dober gledalec''. Seveda se zgodi, da publika čuti drugače, zelo emotivno. Nihče ne sme zahtevati od publike, da zna svoje občutenje predstave teoretično umestiti, od kritika pa se nekako pričakuje, da zna povedati, zakaj tako ali drugače čuti. Mislim, da bi kritik moral znati tudi uživati v predstavi, čeprav so bili tudi kritiki, ki so izrazito sovražili gledališče ali neko vrsto gledališča, pa so o njem pisali, seveda potem niso mogli biti objektivni. Kritika pa seveda tudi ni in ne more biti objektivna. Na primer Josip Vidmar je določene predstave pač videl na določen način in ko danes beremo njegove kritike – pa ne poznamo predstave – nas recimo prepričajo.

Ali obstaja neko poslanstvo ustvarjalcev, da posredujejo v družbi ali politiki, ko kaj ''zaškripa''?

Obstaja, še posebej to velja za gledališče in mislim, da danes to pogosto pozabljamo. Gledališče je najbolj živa umetnost, direktno vpliva na gledalca, tako kot govornik, ki pride na nek trg in nagovori množico ljudi in če je sugestiven, jih lahko prepriča, da prevračajo avtomobile in rušijo spomenike. Gledališče ima to isto moč, ta direkten kontakt in vpliv na emocije, nastopa živ človek, ki se poti, se mu izbuljijo oči... Če je predstava dobra, verjamem da se lahko nekaj premakne. Pogosto pozabljamo, da bi lahko bilo gledališče kot izrazito živa umetnost tudi bolj angažirano.

Zakaj so ravno ustvarjalci tisti, ki pogosto prvi reflektirajo negativne oziroma vsakršne spremembe v družbi?

Zato ker se v resnici ne da drugače ustvarjati, kot da se hkrati reflektira družbo. Še tako hermetičen avtor, kot je na primer pesnik William Blake, v resnici piše iz svojega časa. Ne da se ustvarjati, ne da bi bil hkrati občutljiv na svet, v katerem si. Poleg tega biti umetnik pomeni biti v konfliktu s svetom, razmišljati. Jaz stalno občutim ta konflikt, čeprav se ne počutim kot marginalec. Počutim se kot del družbe, lahko pa bi rekel, da se počutim drugače kot tisti, ki družbo samo sprejema, sprejema pa jo samo zato, da (pre)živi. Jaz jo sprejemam zato, da bi jo spremenil – mogoče je to res težka beseda – ali da bi jo vsaj ozavestil.

Ena od opredelitev umetnosti bi lahko bila, da je strategija za razumevanje sveta. So vam blizu tudi ''alternativne'' razlage sveta: znanstvene, filozofske, mistične?

Seveda so. Če se ukvarjaš z umetnostjo, potem te mora vse zanimati, od kabale naprej... Ne vem, kaj je moja osebna vera, ideologija, ampak zagotovo me opredeljuje. Umetnik je tako težka beseda – pustimo zgodovini, da nas ona opredeli – da pa sem ustvarjalec oziroma, da si želim biti ustvarjalec, to pa si zase že upam reči. In če si ustvarjalec, te mora vse zanimati. In mene resnično vse zanima.

Kako gledate na prisotnost  ideologije v umetnosti in ločevanje med t.i. programsko in ''absolutno'' umetnostjo?

Meni se zdi recimo Prežihov Voranc in njegova literatura nekak model umetnosti, ki ni ideološka, ampak ima zelo jasno moralno, etično stališče. Ve se, zakaj nekatere stvari piše, nikoli pa ne zdrsne v pamflet, nikoli ne napiše komunistične zgodbe. Vedno piše angažirane zgodbe, kaže na neko resnico. Lahko se ga umesti v levi tabor intelektualcev, hkrati pa ni ideološki, ker je vedno v ospredju zgodba. Izbor zgodb in njihovo oblikovanje pa seveda govori najbrž o neki njegovi afiniteti. Umetnost, ki zdrsne v pamflet, me ne prepriča, lahko pa je zanimiva kot neko politično dejstvo. Mislim, da je prava umetnost bolj realna od resničnosti. Moje merilo za prepoznavanje neke produkcije kot umetnosti je, da jo prepoznam kot resnično, čeprav hkrati vem, da ni ''fotografska odslikava'' resničnosti. Je neka umetna tvorba, ki pa je tako prepričljiva, da jo prepoznam kot resnično, kar pomeni, da je močnejša od resničnosti, da se zgodi nek estetski presežek. To se redkokdaj zgodi, je pa moj edini kriterij.

Kako gledate na predlog Miča Mrkaića, da bi si morali umetniki sami plačevati v sklad za Prešernove nagrade, ker naj bile te potrata davkoplačevalskega denarja?

Zaskrbljujoče je, da to izjavi človek, ki ga vlada ceni, kar pomeni, da veliko ljudi v tej vladi misli na podoben način in vem, da mislijo na podoben način. Ne smemo biti ravnodušni do takih izjav, potrebno jih je zelo ostro komentirati, čeprav so tako neumne in skregane z zdravo pametjo, da se zdi, kot da se jih ne splača komentirati, ampak v resnici jih je treba komentirati, ker kot sem rekel, ni edini, ki misli na tak način.

Kaj bi rekli na ''demokratičen pristop'' k umetnosti, da bi ''volja ljudstva'' odločala, kaj naj se ustvarja?

To so socialistične ideje. Ne bi bilo opere, literature, tretjega programa Ars ne bi bilo, osemdeset odstotkov poezije ne bi izšlo. Tudi včasih so imeli take ideje, ampak je bilo tudi v socialističnih časih nekaj pametnih ljudi, kot na primer omenjeni Josip Vidmar, ki niso pustili, da se te primitivne ideje uveljavijo. Socializem je imel v bistvu prostor vsaj za elitno kulturo. Imel je prostor za zbirko Znamenja, ki jo je država financirala, kjer se je na eksperimentalnem nivoju pisala poezija, raziskave jezika. Kapitalizem pa ima problem diktature kapitala. V bistvu je kapitalizem nevarnejši od socializma, ki je sicer imel cenzuro, ki absolutno ni ''prava stvar'', ampak to je bila politična cenzura v smislu: ''to je za državo škodljivo, to nas bo spravilo z oblasti, to ni socialistično''. Kapitalizem ima hujšo cenzuro: ''to se ne prodaja, torej tega ne bomo delali''. Ta cenzura je v bistvu hujša, ker se zoper njo ne moreš boriti, ne moreš reči, da je to  kratenje svobode, rečeš lahko samo: ''jebi ga, to se pač ne prodaja''.

Kakšen bi bil potem primeren model kulturne politike? Kulturo prepustimo trgu in jo potem ''rešujemo'' s subvencijami, ki pa so spet  lahko politično konotirane...

Trgu slovenske kulture ne moremo prepustiti, ker je trg enostavno premajhen. Angleži, Američani si to lažje privoščijo. Jaz sem bil tri mesece v New Yorku in sem do obisti spoznal tamkajšnji teater. Seveda imajo komercialno kulturo, ki je izrazito tržna, ampak na Manhattnu je recimo vsak dan 200.000 turistov, ki imajo v svojem programu tudi ogled gledališča. Oni so lahko tržni, ker je tam velik pretok ljudi, hkrati pa imajo stalne ansamble, ki jih financira mesto in država New York. Imajo kombinacijo obojega, lahko gledaš Claudela, Camusa – ki pa ga Američani niti slučajno ne razumejo – v dvorani, ki ima 400 sedežev, sedi le 50 ljudi, oni pa igrajo z vso zavzetostjo in bodo zagotovo imeli še veliko ponovitev. V Sloveniji kultura ne more preživeti na trgu, z izjemo gledališča. Preživi lahko le komedija, ker kapitalizem tako strašno utrudi človeka, da ljudje v gledališču ne želijo razmišljati, ampak se hočejo predvsem zabavati.

Komedijo bi tako lahko razumeli prav v funkciji podpiranja obstoječega stanja...

Res je. Zato mislim, da mora kulturo podpirati, vzdrževati in razvijati država iz proračuna.

Podobne težave imamo tudi družboslovci, humanisti. Minister Zupan govori v stilu ''dajmo dvojno prihraniti, zakaj bi plačevali izobraževanje tistim, ki bodo potem brezposelni''.

To so zelo socialistične ideje. Tudi v petdesetih letih so bili iste ideje - več delavcev, intelektualec je bil zaželjen samo kot socialistični intelektualec ali inženir strojništva. To so nevarne stvari. Saj se tudi ali predvsem iz humanistike novačijo ustvarjalci, zanimivo, tudi med zdravniki jih je veliko, pa ne samo pri nas. Izjeme so strojni inženirji, ki so hkrati dobri pesniki.

 

V eni izmed recenzij filma Predmestje je rečeno, da ''imajo prikazi nasilja organski vpliv na gledalca, kar pomeni, da ga silijo k bruhanju in neposrednemu prepoznavanju lastnega nasilja in netolerance''. Je prav to etični angažma filma?

Zelo sem si želel, da bi film tako deloval, ampak to je zelo težko narediti. Ko sva z direktorjem fotografije Joksimovićem imela priprave na snemanje – odličen ustvarjalec, ki je med drugim delal Rane, Lepa selo lepo gore –  sva govorila točno o tem, da če hočemo v gledalcu nekaj premakniti, moramo narediti film, ki se bo emotivno dotaknil gledalca. Do zadnjega nismo vedeli, če nam je to uspelo. Prepričevali so me, naj kakšne prizore manj radikalno naredim, manj pokažem, več namigujem in celo kaj spustim. Problem je bil tudi v izvedbi določenih kadrov, na primer pri eksekuciji psa – to so zahteve zadeve (uporabili so računalniške efekte, op.). Moram reči, da sem kar ponosnem nase, da sem bil trmast in vztrajal do konca. Tudi v montaži so bile tudi skušnjave, če bi kaj obšli, spustili, ker da ne bomo imeli toliko publike. Skratka, težko je bilo narediti niz fotografij, ki emotivno delujejo na gledalca in premaknejo nekaj od znotraj navzven.

Kakšen je bil po vaših izkušnjah odziv publike na nasilje v filmu? Se je publika tudi agresivno odzvala na nasilje v filmu?

Predvsem na projekcijah v tujini, tudi pri nas, ki sem jih spremljal, so bili nekateri do tega filma agresivni. To je bila bolj obramba pred prepoznanjem lastnega nasilja. Zanimivo, tega filma izrazito ne marajo Srbi in  točno se ve zakaj, ker nimajo odnosa do živali, v Beogradu na primer brez zadržkov vozijo čez pse. Ampak saj ne gre samo za pse, tega filma niso marali predvsem, ker so tako kot ta četverica ravna s psi, ravnali tudi z ljudmi. Nemci niso marali tega filma, čeprav so ga tudi nagradili, so bili izrazito odklonili, ker so še vedno krivci za drugo svetovno vojno, ker so isto počeli z Židi. Francozi so bili izrazito navdušeni, tudi Španci, Angleži, v Kanadi so ga tudi izredno dobro sprejeli, razen izseljencev, ki pa niso bili navdušeni nad tem, kako predstavlja Slovenijo po svetu. Reakcije nikjer niso bile mlačne. Zdi se mi, da je bilo več navdušenih odzivov, ampak to je bilo na festivalih, kjer je bila publika z izobraženim okusom. Prepoznali so ga kot film, ki govori o aktualnih problemih Evrope.

Lahko rečemo, da je ta film političen?

Recimo, kritik v reviji Variety je dobro zaslutil, da prišleka v predmestju nista Slovenca. Ne glede na to, da je ponekod ta nacionalna dimenzija šla mimo, so vseeno prepoznali generacijski preskok – dva mlada sta prišla v njihovo sredino, oni pa so bili staroselci v tem okolju. V tem smislu je film deloval prav tako politično. Tisti, ki pozna naše razmere pa je znal prebrati še večjo ostrino. Zdi se mi, da je to tudi neka formula za film, prvič da deluje v nekem lokalnem okolju ostro, da pa ima tudi neka splošna mesta identifikacije. Ta film je to ujel in še danes potuje po svetu. Res pa je, da smo imeli tudi  srečo, da se je vse pokrilo, ki jo pri kolektivnih umetnostih tudi potrebuješ. Samo dobre ideje ne zadoščajo.

V vaših zgodbah in tudi pesmih se pogosto pojavljajo liki z istim imenom, na primer Fredi, ki ga lahko vidimo tudi v Predmestju. Kakšen bi bil Fredi kot politik, če bi imel svojo stranko in politični program, s katerim bi se uspel prebiti v parlament?

Mislim, da bi bil v Jelinčičevi stranki, če pa ne bi bil ravno član, bi bil pa zagotovo njen volivec. Nekega Fredija pa sem jaz kot študent poznal, gospod sicer ni več živ. Bivali smo v Križevniški ulici v neki bajti, jaz sem bil tam edini študent, bila pa je še mati z nezakonskim otrokom, Albanec, Bosanka in šofer Fredi. Bil je alkoholik, voznik kamiona, ki mu je propadal, pa stalno je bentil nad prometnimi znaki. O tem svojem bivanju pišem v svoji knjigi ''Tarok pri Mariji''. Skratka, skupaj s Fredijem smo igrali tarok, za to isto mizo, kjer smo igrali, je imel nacionalistične izpade in vsi so se mu smejali. Bili so sicer malo užaljeni, ampak bili so prijatelji. Šlo je za nek čuden nacionalizem, ki pa je porojen iz neke globoke človeške nesreče. Nacionalizem, ki je povzročen iz človeške nesreče in nemoči, je v resnici najbolj nevaren. To so v bistvu začetki fašizma, manjka samo politik, ki je hkrati tudi demagog, da artikulira vso to nesrečo.

Se ksenofobija, sedaj ko imamo Slovenci svojo državo, kaj razlikuje od tiste prej?

Takrat je bila neka alergija do ''južnjakov'', hkrati pa je bil politični sistem tak, da ni prišlo do artikulacije. Sedaj pa ima nacionalizem konkretne obraze in nekatere politične stranke so vzele ta nacionalizem v svoj program. Mislim, da je situacija danes nevarnejša, ker je aktivno politična. Takrat pa je bila nekako ''folkloristična''.  Slovenci smo sicer pasiven narod, se zelo zanimamo za politiko, a nočemo v njej sodelovati. Mi nismo revolucionarji, mislim da nas dobro opiše slovenski pregovor o nevesti, ki bi se dajala dol, a ne bi rada hkrati izgubila nedolžnosti.

Naj bi bili bolj narod pesnikov, literatov...

Značajsko smo bolj podobni Balantiču kot Kajuhu, čeprav je Kajuh zame boljši pesnik. Sicer vemo, kaj je prav, tudi Balantič je vedel, kaj je prav. Pustimo, da nas nekam peljejo, hkrati pa se zavedamo, da bi morali nekam drugam, ampak se ne odtrgamo. Značilnost Slovencev je, da se poročimo, po desetih letih zelo natančno vemo, da bi se morali ločiti,a se do smrti ne ločimo in raje trpimo. Moji štirje karakterji so Slovenci, nobeden ni sposoben reči: ''jaz ne bom ubil psa, ne bom ga ubil!''.

V filmu Marjan pri streljanju psa namerno zgreši, a vseeno se  ne upre kolegom...

Edina akcija, ki je je sposoben, je, da na koncu z vso jezo vrže tisto kroglo na kegljišču. Ampak ta upor je ''prdec v veter''. Film se tudi namenoma začne na sedmini, ker sta sedmina in poroka glavna motiva slovenskega filma.