|
Nihče okoli sebe ne potrebuje ljudi istih dimenzij in pogledov na svet
Manuela Anžur
Kulturologi na FDV-ju ne obstajamo prav dolgo – deseta obletnica ustanovitve študija kulturologije je ravno mimo – vendar to zagotovo ne pomeni, da nas ni. Smo prisotni, četudi nas tu pa tam kdo označi za fatamorgano. Kdo torej smo? Muhe enodnevnice, ki bi rade izkoristile podarjeni čas ali shizofreni prividi? Ker ni shizofrenija nič drugega kot identifikacija z lastno predstavo o osebi in vgraditev le-te v svoj jaz, jo bomo pustili ob strani. Kar pa se muhe enodnevnice tiče, je ta le abstrakcija, nekakšen teoretski koncept, ki predpostavlja, da obstaja le štiriindvajset ur in nič več, pozablja pa na to, da ni ena sama. Kulturologov pa nas je kar lepo število.
V okviru študijskih let kdaj pa kdaj pademo po marmornatih stopničkah, redno odpiramo težka vrata za vstop v intelektualno stavbo in si vmes pridobimo pisan repertoar znanja iz kulturološkega predmetnika, po katerem segajo tudi študentje drugih študijskih smeri, ker je pač – interesanten. Izjema seveda potrjuje pravilo, kar pa ne pomeni, da se za svoj obstoj ne borimo. Kot socialna bitja smo namreč zavezani skupini, v okviru katere tudi delujemo in počasi kujemo železo v ognju, dokler je še vroče. In kulturološko je pekoče vroče ravno zaradi svoje »nedeterminiranosti«. Nikoli se ne ve kdaj, kje in kako močna bo nastala opeklina in zaradi česa sploh. V ozadju namreč tičijo kategorični elementi, ki v družbi in kulturi funkcionirajo na način, kot to želimo sami. Mi smo tisti, ki konstruiramo realnost s svojim besedičenjem. In tega se držimo, ker nas osvobaja. Daje občutek nadzora in moči nad drugimi. S tem osmišljamo svet in ker se ob prisotnosti teh mehanizmov počutimo neranljive, jih vzamemo za svoje. Na prvi pogled nam t.i. zaprtost v svoj krog mogoče večkrat škoduje, a se tega sploh ne zavedamo. Kako to spremeniti in zakaj je že druga plat kovanca.
Nas kulturologe drugi res vidijo kot izobčence FDV-ja, je vprašanje, ki se postavlja vedno znova in znova. Drug ob drugemu smo še kako različni in ravno to nas ohranja. Zaradi »nefdvjevskega« imidža, ki nam ga nekateri pripisujejo, naša prihpdnost morda ni zagotovljena. A na to moramo biti ponosni. Smisel vseobsegajočega spektra nekulturoloških osebkov tipa povej-mi-s-kom-se-družiš-in-povem-ti-kdo-si, ki nas obdaja, je strel v prazno. FDV brez nas ne bi bil to kar je in pika. Nihče okoli sebe ne potrebuje ljudi istih dimenzij, osebnosti in pogledov na svet. Različnost oblik, izrazov in prihodnosti se v našem študiju izraža na najbolj neposreden način. In to daje fakulteti kot taki možnost izbire. Pestrost je konceptualna komponenta vsake družbe, nonšalanten odnos do kulturologov kot bohemov pa nas varuje pred nami samimi. Nismo majhni, drugačnost pa spada v okvire egocentrizma »pomembnežev«. Manjkajoči člen kot korak do izpopolnitve praznega prostorčka sestavljanke ni del kulturologije. Ona sama ti lahko da kar iščeš, vendar ji moraš dati nekaj v zameno. Ne potrebujemo nobene maškarade. Maske se klišejsko pojavljajo ob pustu. V resnici pa samoumevnost njihove uporabe nikakor ni omejena le na te dni v letu. Videzi namreč postajajo vse prej kot jasni in medsebojno izključevanje z namenom zatreti in resnični obraz zamaskirati je vsakdanja praksa stereotipov željnih. In ko enkrat sam postaneš stereotip, se ti zdi, da se je igra ravnokar zares začela.
Kaj hitro lahko ugotovimo, da nas tisto, kar nam je najbolj podobno, najhitreje spravi ob živce, ker na nek način predstavlja zrcalo, ki odseva naše napake. Tudi Da Vincijeva Mona Lisa je le njegov odsev. V sebi smo torej vsi narcisoidni in všeč so nam podobni ljudje, v drugih pa iščemo razlike, da bi dokazali, da nismo sami. Uganite torej, kdo jo bo na koncu z diplomo v žepu mahal novim dogodivščinam naproti in vpil »Hasta la vista, baby!«
|
Arhiv 
