Verjetno se ne motim, če mislim, da je negotovost o prihodnosti spremljevalna skrb skoraj slehernega absolventa. A imamo kulturologi še to smolo, da naš poklic oz. ideje o njem v slovenski družbi še niso bile zares izumljene. Še več, zdi se celo, da niti sami kulturologi nimamo jasnih predstav, kaj bi dejansko lahko počeli, oz. kaj zares znamo. Verjetno nisem edina, ki sem kdaj občutila rahlo zavist ob misli, da znajo naši vrstniki z drugih fakultet po letih šolanja že marsikaj uporabnega narediti – narisati načrt za hišo, zvariti pivo, sprogramirati program, postaviti diagnozo bolezni ipd. Kaj pa zna diplomirani kulturolog?

Brez lažne skromnosti menim, da se sleherni izmed nas v štirih letih (lahko) podpre s širokim spektrom znanj. Tekom študija smo prežvečili dobršen del filozofije, antropologije, religiologije ter sociologije vseh vrst, vseeno pa imam v svojih manj optimističnih trenutkih občutek, da je veliko osvojenega znanja predvsem hrana za dušo in morda manj za želodec. Ko se ob občasnih melanholičnih seansah pogovarjam s sošolkami, večkrat pridemo do zaključka, da v času, ko je pomembno biti tržno zanimiv, s samim teoretiziranjem verjetno ne bomo prišli daleč. K občutku negotovosti po zaključenem šolanju je nekaj gotovo prispeval tudi sam predmetnik ter kvaliteta izvajanja le-tega. Po odličnem prvem letu se je kasneje, zlasti v drugem, pa tudi v tretjem letniku prepogosto obravnavalo tematike, ki smo jih že osvojili. Ko si tako že tretjič ali četrtič prisiljen prežvekovati tri velike sociološke klasike ali poslušati monotono branje prosojnic o osnovah metodologije, se prične pridobljeni brucevski zanos in ustvarjalnost počasi krhati. Še posebej če se ob tem zavedaš, da praktično nimaš pojma, kaj se na področju družboslovja dogaja zadnjih dvajset let. Da pa ne bom samo kritična – v štirih letih se je zvrstilo ogromno fascinantih predmetov, vendar se je pogosto obravnavalo tudi teme, ki smo jih že poznali, zato te je posledično lahko kmalu zaneslo v zdolgočasenost, ki se je pri nekaterih zaostrila celo do te mere, da so prihajali na faks le še v času izpitnih rokov. Možna izboljšava, ki bi kulturologa lahko bolje pripravila na življenje zunaj varnega zavetja fakultete, bi lahko bila efektivnejša izraba vaj. Te so bile prepogosto izvajane v obliki individualnega pripravljanja seminarskih nalog, ki pa so bile spet prepogosto zaprte zgolj v hermetične teoretske okvirje. Verjetno bi bilo bolj koristno, če bi teoretično snov s predavanj pri vajah pogosteje praktično uporabili, oz. jo aktualizirali ter ob tem navezovali stike s kulturnimi institucijami. Upam, da se ne motim, ko se mi vsaj na prvi pogled zdi, da je novi predmetnik, prilagojen bolonjski reformi, bolj posrečen.

Morda je težava kulturologije tudi v tem, da so bili njeni snovatelji nekoliko slepi za trende sodobne družbe, kjer so besede in ideje žal bolj malo vredne, ker pač večina točno ne ve, kako bi jih uspešno tržili oz. kaj bi z njimi počeli. Da je družboslovje v krizi, humanistika pa bolj ali manj mrtva veja, vsaj implicitno sporoča tudi vlada s sprejetjem sklepa o omejitvi vpisnih mest na družboslovne fakultete. Vseeno pa mislim, da ob tem ne smemo povesiti glave. V družbi, ki se vse bolj poneumlja s poplavo cenenih, hitro prebavljivih, rumenih vsebin, kjer celo pogovori na najvišji ravni nemalokrat temeljijo na neutemeljenih predsodkih ter kjer so ljudje še vedno žrtve diskriminacij vseh vrst, ne smemo dovoliti, da postanemo mrtva veja. V blodnjaku zavoženih idej kulturologi izstopamo vsaj po tem, da smo seznanjeni s pluralnostjo gledišč, zato znamo svoje izjave argumentirati ter ne govoriti le na podlagi iracionalnih predsodkov, ki prepogosto najdejo grešnega kozla.. Pri tem lahko trdim, da se zdi naš študij ogromno ljudem zanimiv, zato je rahlo paradoksalno, da se nam prepogosto zdi tako zelo neperspektiven. To, da študiramo stvari, ki se zdijo ljudem zanimive, bi zato morali jemati kot privilegij ter vzpodbudo, da bi iskali niše, preko katerih bi ta zanimiva ter za »zdravje« družbe koristna znanja predstavljali širšemu krogu ljudi.

Nimam namena zveneti patetično, a kulturologija je vrsta študija, ki je zelo oseben v smislu, da ko prvič zaorješ v ledine teoretiziranja o družbi in kulturi, težko ločiš študij od samega življenja.  Je študij, ki ti oblikuje optiko pogleda na svet, zato je tako rekoč način življenja, saj pričneš še v tako banalnih vsakdanjih stvareh, kot so gledanje filma ali reklam, branje časopisa ali druženju s prijatelji, podzavestno iskati reprezentacije tega ali onega, vpliv x-a ali y-a, manifestacije moči itd. Na nek način ti pomaga odrasti, saj postavlja temelje za uravnoteženo, racionalno razpravljanje, te seznanja z znanji, ki bi jih z veseljem bral tudi v prostem času ter te prisili k odkrivanju in razbijanju lastnih tabujev in predsodkov.  Študij je  naravnan k spoštovanju človeka – belega in črnega, moškega in ženske, revnega in bogatega, Evropejca in Afričana, kristjana in muslimana. Kultorologijo imam rada predvsem zato, ker te spodbuja pri iskanju lepega, dobrega, zanimivega, drugačnega ter nenazadnje tudi zato, ker dvomim, da bi kjerkoli drugje spoznala toliko zanimivih, prijetnih ljudi. Ker smo pač relativno nova smer si moramo svoj prostor pod soncem še izboriti, a z nekaj premisleka o širokem spektru znanj, ki ga imamo ter z malo prostovoljne angažiranosti, kjer bi pridobili še nekaj praktičnih veščin, naša prihodnost vseeno ni tako temna, da ne bi mogli nanjo gledati z vsaj zmernim optimizmom.