Na kakšen način naj si razložimo že splošno sprejete nadimke kot celjske joške, jeseniška zebra in solkanski top, ki se s prvotnimi idejnimi obrazložitvami arhitektov ne ujemajo ali so  z njimi prav v ironičniem nasprotju? Ko je leta 2000 Mestna občina Celje z namenom preureditve trga pred stavbo Narodnega doma, v kateri je sedež mestne občine in večnamenske dvorane, na razpisu izbrala  progresivni koncept arhitekta Nande Završnika pod šifro Celjski biseri, najverjetneje ni pričakovala, da se bo med meščani izoblikovalo takšno nestrinjanje.
 


Navkljub prizadevanjem avtorja po natančnih obrazložitvah konceptualne zasnove in globokih idejah o združevanju preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v dvanajstih konveksno izbočenih telesih različnega premera, višin in materiala, so ljudje v  pokrovkah, ki so skrivale poglede v coprniški lonec, videli le ravno prav napete, zaobljene in čvrste joške.

Navedemo pa lahko še en primer z drugega konca Slovenije, ki je svoj urbani razvoj doživljal na drugačen način kot Celje. Ureditev trga Toneta Čufarja avtorjev biroja Spacelab, izbrana na natečaju leta 2002, ki sta s svojo izpraznitvijo prostora, ploskovno napetostjo (vzvalovljena površina z vodnimi curki) in preplastitvijo z barvasto členjenim asfaltom ter minimalistično umeščenostjo urbanotvornih elementov, dosegla atraktiven prostor zbiranja vseh Jeseničanov, ki z svojimi raznolikimi dejavnostmi izoblikujejo popolno podobo trga.
 

Zataknilo se je seveda pri tistem, kar je najbolj bodlo v oči. Zebrasta členitev asfaltne površine, ki je bila po besedah projektantov Marka Sudena in Mateja Kučine izbrana, ker je bilo za projekt v končni fazi dodeljeno za polovico manj finančnih sredstev kot je bilo načrtovano. Zato je bila umestitev asfalta kot zanesljivega, za vzdrževanje primernega materiala najbolj ustrezna. Čeprav sta avtorja svojo izvedbo domislila na dolgi rok, saj bi se ploskev ob obrabljenosti barvnega premaza s pomočjo javnomnenjskih anket prebarvala v tisto barvo, ki bi bila po volji največjemu številu sodelujočih, se je meščanom zdela izvedbena situacija »poden in katastrofa« ter rojstvo jeseniške zebre je bilo tu.

Če vam noben izmed doslej navedenih avtorjev ni bil znan, pa ste zagotovo že slišali za Sadar in Vuga arhitekte - SVA. Condominium ali po domače močerad (Trnovski pristan), Gospodarska zbornica Slovenije poimenovana Esmeralda so izdelki SVA, ki so v javnosti doživeli marsikatero pohvalo, vendar tudi veliko graj. Umestitev skoraj futurističnega vodnjaka na rdečo asfaltirano središče trga J. Sreberniča v Solkanu, je sprožila plaz raznovrstnih kritik. Objekt , ki ga sestavljata dva nasprotno obrnjena eliptična paraboloida, preko katerega se v curku pretaka voda, v prostoru deluje skrajno avtonomno, neoziraje se na obdajajočo scenografijo trga.
 
 

   
Vprašamo se lahko, v kolikšni meri je neodobravanje novih mestnih ureditev posledica nezadostnih arhitektovih razmišljanj in umeščanja form, ki ne izhajajo iz urbanega, kulturno- zgodovinskega konteksta. Ali pa je neodobravanje posledica popolne avtonomnosti arhitekta, ki na razpis pošlje zapakiran paket, ki ga občina odvije, skok iz škatle in s tem tudi presenečenje pa ostane skrito vse do dneva otvoritve, ko meščani kot obdarovanec ne morejo direktno reči »ne to je pa grozno, zavračamo darilo!«, temveč morajo pogoltniti cmok v grlu in s širokim nasmehom sprejeti podarjeno.

Na drugi strani pa je vprašanje, v kolikšni meri je neodobravanje odraz nerazumevanja in nezmožnosti interpretacije, ki bi se skladala z arhitektovo mislijo. Vemo, da so ljudje nagnjeni k avtomatičnem zavračanju vsega novega, toda ali je zato kriv izobraževalni sistem ali izključujoči proces možnosti sodelovanja?

Mogoče lahko le ugotovimo, da vse tri opisane ureditve zahtevajo od naključnega mimoidočega hipno odločitev, v stilu »ali si z nami ali proti nam«. S svojimi progresivnimi izpeljavami, ki laičnemu opazovalcu poleg gole pojavnosti v tistem hipu ne povedo nič, ga na  agresiven način potisnejo k sprejemanju odločitev in logično iz tega sledi le tista, ki opazovalcu prinese ponoven mir, ki se kaže z zavrnitvijo in odklonilnostjo do opazovanega objekta.

S tem lahko pojasnimo dejstvo, da so vse tri ureditve šele po pretečenem »inkubacijskem« obdobju, ko so že bile okronane z zbadljivimi nadimki, doživele postopno sprejetost oz. sprijaznjenost med občani. Zato vprašanje “Joške ali Biseri?”, sploh ni relevantno, temveč le spodbudno nakazuje dejstvo, da si je uporabnik ustvaril svoje mnenje, pa naj bo to dobro ali slabo.