V zadnjih petih letih je Kuba postala izredno priljubljena svetovna popotniška destinacija in prav nič čudno ni, da je predelavo in izvoz sladkornega trsta, ki je bil nekoč vodilna gospodarska panoga, izpodrinil turizem, ki je danes gospodarska panoga številka ena. Panoga številka dve so znamenite kubanske cigare. Monte Cristo, Romeo y Julieta in Cohiba so tri najbolj znane blagovne znamke, ki se med seboj razlikujejo v kombinacijah petih tobačnih listov, ki zviti tvorijo eno cigaro. Na Kubi naj bi bilo kar 42 različnih tipov velikosti cigar, ki jih razvrščajo v tri razrede: tanke, srednje in debele. Najbolj cenjene so velike Cohiba Esplendidos (ki so tudi Castrova najljubša znamka). Najboljši tobak prihaja iz pokrajine Pinal del Rio, kjer cigare izdelujejo že od leta 1865.

 

listi tobaka namenjeni za cigare 

 

 

 plantaža tobaka v pokrajini Pinar del Rio

Kubanci se na splošno zelo radi družijo, bodisi ob igranju šaha ali domin na ulici, zbiranju ob popravljanju avtomobilov ali ob posedanju v slaščičarnah, kjer za smešnih 40 tolarjev dobiš toliko sladoleda, da ga komaj poješ. Slaščičarne so namreč ene izmed redkih lokalov, kjer lahko plačaš z njihovo nacionalno valuto, pesom, ki je 27-krat manj vreden kot konvertibilni peso za turiste.Večeri so ponavadi namenjeni druženju v številnih lokalih z živo glasbo in pozibavanju bokov v ritmih salse in reggae tona, ki združuje zanimivo mešanico sambe, rapa in hip hopa ter v karibskih državah povzroča pravo obsedenost.

Na splošno Kubanci neradi govorijo o politiki. Kot nama je povedal baracoški znanec Yoan Blanco, je za mnoge edina rešitev za svetlejšo prihodnost, da se poročijo s tujcem ali tujko in tako legalno zapustijo državo. Takoj sva spoznali, da je ta oblika »športa« zelo priljubljena, saj je celo v manjših mestih mogoče videti kar nekaj matičnih uradov, ki opravljajo mednarodne poroke. Yoan Blanco je ob steklenici ruma odkrito spregovoril o dejanskem stanju. Mizerne plače (od 10 do 20 dolarjev na mesec), splošno pomanjkanje, številne omejitve (zlasti ta, da ne smejo zapustiti države) in policijski nadzor so samo nekatere stvari, ki jim Kubanci ne morejo ubežati. Vsak Kubanec je upravičen do stanovanja, mesečnega paketa (sladkor, olje, fižol, moka, riž, pralni prašek), medtem ko so voda, elektrika in telefon skoraj zastonj. Kuba je neizmerno daleč od potrošništva, toda mnogi Kubanci verjamejo, da so zaradi tega tudi daleč od raja.

Od vseh krajev, ki sva jih s prijateljico v 5 –tedenskem potepanju obiskali, je na naju največji vtis naredilo malo mestece Baracoa, ki šteje  komaj 50.000 prebivalcev in je bilo nekdaj prva prestolnica Kube. Njena slava je trajala le tri leta, do leta 1515, ko je njen ustanovitelj Diago Velazquez prestolnico prenesel v Santiago de Cuba. Od takrat pa do izgradnje ceste, ki jo je v 60. letih prejšnjega stoletja povezala s Santiagom, je Baracoa ostala skoraj povsem izolirana od preostale Kube. Uspelo ji je ohraniti več šarma in pristnosti, kot ga imajo druga kubanska mesta. Baracoa še vedno živi malce odmaknjeno življenje samozadostne skupnosti, ki popotniku daje občutek, da je pristal nekje na koncu sveta. Njena odmaknjena lega – vožnja z avtobusom iz 236 kilometrov oddaljenega Santiaga traja 6 ur – zadostuje, da v njej ni preveč turistov. Razen katedrale, kjer hranijo križ, ki naj bi ga na kraju, kjer danes stoji Baracoa, postavil Krištof Kolumb, ni v mestu nobene izstopajoče arhitekture ali pomembnih kulturnih objektov. Kot v vsakem mestu na Kubi si lahko tudi v Baracoi ogledaš tovarno cigar in posediš v znamenitem Parku central, ki se prav tako nahaja v čisto vsakem mestu in povsod zelo dobro opravlja funkcijo druženja, saj je park ob večerih praktično poln. Tu se v glavnem zbirajo Kubanci z »litrco« ruma, s kakšno cigaro, ki jo v krogu pokadijo, ves čas pa se pozibavajo v ritmih salse in reggae tonov, ki odmevajo na vsakem koraku. Park central naj bi bil nekakšna kopija Central Parka iz New Yorka, le da v precej pomanjšani, skoraj miniaturni obliki (tri drevesa, 5 klopi in nič zelenic).

 

Baracoa 

Kar daje mestu čar, je čudovita narava, saj leži med dvema zalivoma in je skoraj povsem obdano s tropskim gozdom. V neposredni bližini mesta sta dve plaži: velika Playa Negra ali Črna plaža in majhna Playa Blanca ali Bela plaža. Obe sta dobili ime po barvi peska. Na poti do Playe Blance prečkaš idilično ribiško vasico – Boca del Miel, kjer se zdi, da se je čas ustavil.

Najlepše, kar ponuja Baracoa, je po najinem mnenju ena najčudovitejših kubanskih plaž - 22 km dolga Playa Maguana. Sanjska plaža belega peska in turkiznega morja je dokončno izpolnila najina pričakovanja. V neposredni bližini Maguane ni nobenega večjega naselja ali hotela, le majhno gostišče s štirimi sobami. Plaža je zelo malo obljudena, senca, ki jo nudi bujno rastje tik ob njej, pa daje vtis južnomorskega raja. In kar je bilo najbolj fascinantno, je to, da na obali ležijo za hlebec kruha velike školjke vseh barv in dimenzij.

 

Playa Maguana 

Takoj po prihodu domov sem bila zatrdno odločena, da se bom na Kubo vrnila v najkrajšem možnem času (beri v roku 6 mesecev). Tako pa danes, skoraj točno eno leto po vrnitvi iz tega izjemnega potovanja, ko se spet odpravljam na pot, to vendarle ni Kuba in niti približno mi ni žal, da se ne vračam tja. Namreč, če se ozrem za nazaj, se mi vendarle ne zdi več vse tako rožnato kot po prihodu domov.

Kar me je najbolj motilo in me še vedno, je, da sem se ves čas potovanja počutila tam izredno diskriminirana, saj je za turiste vse strogo ločeno od Kubancev. Druga denarna valuta, druge restavracije, druga prevozna sredstva, ne smeš prespati kar tako pri nekom doma, se pravi izključno Casa particular oz. za tiste z globljim žepom hotel, Kubanci se ne smejo družit s tujci. To zanje pomeni neprestana skrb, da jih policisti, ki so praktično ves čas navzoči, ne bodo »ujeli« v družbi s tujcem. Saj se to lahko zgodi le trikrat, ko pa jih dobijo tretjič, so prisiljeni za vedno zapustiti mesto. Da ne omenjam, da bi se vsak, ampak prav vsak, ki ima 5 minut časa, poročil s tabo kar takoj, najraje že včeraj. In še bi lahko naštevala.Vsemu navkljub pa mi vendarle ni žal, da sem spoznala to neverjetno deželo in njene ljudi, saj naroda, ki bi bil tako neobremenjen in sproščen, ne srečaš nikjer drugje na svetu.

 

Trinidad: mesto, ki je pod Unescovo zaščito

 

 

Komentiraj