''Videl sem močno teoretsko podkovanost teh študentov'
tekst: Urban Tarman, Taja Topolovec; foto: Taja Topolovec

Akademik dr. Tine Hribar, rojen leta 1941, je svojo intelektualno misel sprva namenil kritični preučitvi Marxove dediščine. Že leta 1969 je s svojo ženo dr. Spomenko Hribar pri založbi Komunist objavil knjigo Človek in vera. Nanašala se je na Heideggerja, poleg kritike Marxa pa je vsebovala kritiko obstoječe partijske ideologije, pričakovane kritike religije kot vere pa ne, zato je bila elegantno umaknjena iz prodaje. Raziskoval je na področju fenomenologije, zlasti Heideggerjevega mišljenja biti (Ontološka diferenca, Fenomenologija 1 in 2 -  kjer obravnava Brentana, Husserla in Heideggerja, v fenomenologijo kot fenomenologijo manka biti pa uvršča tudi Levinasa, Lacana in Derridaja), filozofije religije (Filozofija religije: poglavja o onto-teo-logiji, Evangelij po Nietzscheju, O svetem na Slovenskem,…), etike (Uvod v etiko, Obvladovanje sveta in svetovni etos, Tragična etika svetosti, Dar biti,…), teorije in filozofije znanosti (Kopernikanski obrat, Teorija znanosti in organizacija raziskovanja), politične filozofije (t.i. slovenska trilogija: Slovenska državnost, Slovenci kot nacija, Evroslovenstvo), če razmejimo področja in naštejemo le nekaj monografij iz bibliografije, ki obsega več kot  600 naslovov.

 

Kako je prišlo do ideje za ustanovitev novega oddelka – kulturologije, in kdo je sodeloval pri tem?

Na ta razgovor se nisem posebej pripravil, tako da mogoče kakšen datum ne bo čisto točen. Šlo je za to, da smo bili že leta 1975 štirje profesorji izključeni iz pedagoške dejavnosti na takratni FSPN. Ko pa so se v osemdesetih letih stvari začele malo rahljati, smo se začeli ozirati po spremembi koncepta fakultete. V to spremembo je spadala tudi ustanovitev oddelka za kulturologijo. Mogoče ni tako znano, da sem predlagal tudi spremembo imena fakultete, sedanji naziv Fakulteta za družbene vede, je bil moj predlog, ki je bil sprejet. V sklop spremembe naziva iz Fakulteta za sociologijo, politologijo in novinarstvo (FSPN) v FDV je spadala tudi ustanovitev oddelka za kulturologijo. Hkrati sem ustanovil tudi nekaj raziskovalnih centrov, med drugim Inštitut za sociologijo in filozofijo, na katerega je potem prišel Slavoj Žižek. Takrat, mislim, da je bilo to leta 1988, ko smo delali na vseh teh spremembah, sem Oddelek za kulturologijo načrtoval predvsem zato, ker se je kljub drugačnem kulturnemu vzdušju po vseh ''družboslovnih''  fakultetah, od ekonomske preko pravne do same filozofske, reproducirala samo marksistična ideologija. Uradno je bila še zmeraj edina prava smer maksizem, tudi na tem, filozofskem oddelku.

Še do sredine devetdesetih?

Ne, do leta 1993, ko sem prišel na filozofski oddelek Filozofske fakultete. Šele takrat sem vpeljal predmete ko so fenomenologija, filozofija religije in filozofija narave. Sočasno z mano pa je  prišel tudi Marko Uršič.

Kdo vse pa je še sodeloval pri oblikovanju predmetnika kulturologije in Oddelka za kulturologijo?

Predmetnik sem pripravil sam na podlagi različnih univerz v tujini, predvsem nemških, kjer jim pravijo ''Fakultät der Sozialwissenschaften''. Jaz sem študiral v Nemčiji, fenomenologijo, tako, da je bil to glavni vpliv, poleg tega pa sem želel vplesti tudi t.i. ameriške, angleške kulturne študije.Takrat je bil dekan FSPN  Niko Toš, prodekana pa sva bila Dimitrij Rupel za pedagoško dejavnost in jaz za raziskovalno delo. V okviru tega sem se takrat dogovarjal o pridružitvi Inštituta za sociologijo, ki je bil prej tudi za filozofijo, k fakulteti. Niko Toš je to podpiral, tako da sem zamisel uspel programsko uveljaviti. Vendar so se začeli pripravljati odpori na fakulteti, tudi obljubljenih profesorskih mest predviden oddelek ni dobil. Tako so za dve leti ta oddelek začasno ukinili in so ga potem ponovno obudili (leta 1995, op.), vendar so spremenili sistematično in generalno zasnovo, ki sem jo jaz oblikoval. to se pravi, da to ni samo oddelek v ozkem pomenu – za nekakšne kulturne animatorje na občinah – ampak je bil zasnovan kot konkurenčni projekt filozofskemu oddelku, teološki fakulteti,... Skratka, ta oddelek je bil globalno, univerzalno zamišljen – imel je sociološke in kulturološke predmete v ožjem pomenu, kot kulturne študije – ampak vseskozi je imel tudi filozofijo. Prvo, kar sem naredil, je bilo, da sem vrgel ven statistiko in podobne stvari, ampak mislim, da je to ponovno uvedeno...

...res je.

To je katastrofa, ker je bil prvotni namen, da bi imela fakulteta en oddelek, ki bi bil posvečen čisti teoriji. Zato sem vpeljal predmet fenomenologija duha, prerez skozi to, čemur bi danes lahko rekli spopad civilizacij, kultur. Moj projekt je bil, da se študentje zelo podrobno s tem seznanijo, se pravi tudi s primerjalno religiologijo, za katero mislim, da je zdaj še najbolj močna – se je najbolj razvila na FDV. Potem je tu še filozofija religije, ki sem jo predaval vse do lanskega leta, sedaj pa je ukinjena (na bolonjskem programu ni filozofije religije in fenomenologije duha, op.) Potem sem leta 1995 pritegnil Deana Komela, ki je potem predaval fenomenologijo duha. Bili smo dogovorjeni, da ko bo Komel prevzel hermenevtiko na FF, naj bi na njegovo mesto na FDV prišla Andrina Tonkli-Komel, njegova žena, ki je tudi fenomenologinja. To pa se ni zgodilo, dogovor so izigrali, je pa dejstvo, da če bi jaz to takrat vedel, ne bi vzel Komela na FF. Dean Komel je namreč eden najboljših slovenskih mislecev danes, kar sem vedel že takrat in tako bi ga pustil na FDV, da bi držal neko točko. Bilo je pač tako, oddelek je izgubil svojo kulturo, profil, ki bi se sistematično vzdrževal od prvega do četrtega letnika. Drži pa, da je zavožen tudi filozofski oddelek na FF, toliko je teoretskih jezikov, da se potem študenje učijo za različne izpite, ne obvladajo pa neke osnovne rdeče niti. Kulturolog ne potrebuje statistike in metodologije, če pa želi izvajati neke empirične raziskave, naj vzporedno vpiše recimo sociologijo ali kaj drugega....

Torej ste želeli uvesti zelo teoretičen, humanističen študij?

V bistvu sem hotel uvesti bolj močen teoretski oddelek kot je bil kjerkoli drugod po fakultetah. Recimo tukaj na Filozofski fakulteti je bila čista polomija, bili so sami “marksomani”, kot jaz temu pravim. Sploh niso predavali sodobne filozofije, kot je npr. fenomenologija, ki je glavna filozofska smer 20. stoletja poleg psihoanalize, ki pa ni čista filozofija. Psihoanaliza bi v bistvu bolj spadala na kulturologijo kot pa na filozofski oddelek.

Mislite, da potrebuje kulturologija, če se želi vzpostaviti kot samostojna disciplina, nek ''udomačen'' predmet raziskovanja?

Po mojem mnenju bi morala biti konkurenčna recimo teološki fakulteti. V tem smislu sem imel širok koncept, če pogledate predmetnik teološke fakultete, vidite da ima filozofijo, cel kup teologij, pastoralo. H kulturologiji bi spadal torej teoretski del – filozofija, namesto teologij in pastorale pa religiologija. Na FF, na oddelkih za sociologijo in filozofijo je prevladovala psihoanaliza in strukturalizem, jaz pa sem hotel ustanoviti tu in na FDV fenomenološko smer, ki se ni poučevala v okviru univerze. Pri Novi reviji smo sicer izdajali knjige s tega področja, ni bilo pa pedagogov.

Ste šli s FDV, preden se je začel izvajati program?

Praktično, ja.

Kdo pa je potem prevzel realizacijo programa?

Jaz se spomnim Aleša Debeljaka kot predstojnika oddelka, mogoče je bil še kdo prej.

Kje ste ob snovanju ideje o novem oddelku videli diplomanta kulturologije, kje bi se naj gibal?

Tu sem bil šibek, moram priznati. Takrat je bila drugačna situacija, saj še ni bilo toliko študentov in, kot rečeno,  fenomenološke smeri ni bilo na univerzi. Videl sem močno teoretsko podkovanost teh študentov, ki se sami prebijajo in me sploh ni skrbelo. Njihove možnosti se vežejo na kulturo v najširšem pomenu, se pravi tudi na gledališče, literaturo, film, na sodobno umetnost in so s tem najbolj fleksibilni, ker fleksibilnost ni v tem, da ''skačeš brez čevljev na mizo''.

Kot ste že prej omenili, se pojavljajo razmišljanja o trku, spopadu civilizacij, v medijih smo priča podobam o vdoru ''bradatih barbarov'', ki rušijo temelje simbolnega in ekonomskega reda Zahoda. Kako lahko projekt svetovni etos pomaga pri iskanju in vzpostavitvi medkulturnih univerzalij, nekih skupnih osnov za globalno identiteto človeškosti?

Huntington v razmišljanju o spopadu, trku civilizacij ali kultur vse gradi na kulturni identiteti. To se pri nas premalo poudarja, ko se to knjigo predstavlja. Izhaja iz kulture in pravi, da je ločevanje med kulturo in civilizacijo sploh nesmiselno. Na koncu se zavzema prav za svetovni etos, čeprav ne uporabi tega izraza, ki je izraz nemškega teologa Hansa Künga. Njega je Cerkev izključila iz univerze, tako kot mene naša partija. Izhaja z iste pozicije, to se pravi iz skupnega minimalnega imenovalca vseh civilizacij in temu jaz pravim svetovni etos. Zame so to štiri pravrednote človeštva: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo – ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Na začetku, kar se tiče napada na Irak, je dobro kazalo, vsi ti veliki misleci, filozofi in kulturologi od Derridaja v Franciji do Rortya v Ameriki ali pa Dworkina, Habermasa v Nemčiji in so šli v bistvu v to smer in so skušali zaustaviti napad na Irak. Takrat je kazalo, da se bo Evropa uprla NATU, da bo zdržala ta pritisk Amerike in v NATO upeljala drugo politiko. V imenu tega sem takrat tudi jaz pristal na vstop Slovenije v NATO, česar se danes kesam, ker je Evropa praktično  poklenila pod vplivom Amerike.

Sedaj je tudi Slovenija v Irak poslala štiri vojake...

To je pa zadnji udarec. Temu sem še približno mesec nazaj, ko je bil zadnji posvet pri Drnovšku, izrecno nasprotoval. Tisti optimizem, ki sem ga imel še na začetku tega tisočletja, sem izgubil. To kar se sedaj dogaja je totalna prevlada, Nietzschejevega koncepta volje do moči oziroma volje do oblasti. On nam je napovedal dvesto let totalnega spopada za hegemonijo na Zemlji. Zdaj je minilo že sto let. Svetovni etos pa je bil mišljen kot druga pot, kot tista pot po kateri bi se lahko temu spopadu izognili, ravno zato ker izhaja iz vseh vrednot, ki jih glavne svetovne religije upoštevajo. Mogoče je tu prav krščanstvo najbolj dvolično, tudi o tem sem pri Drnovšku govoril.

Predvsem kar se tiče vprašanja smrtne kazni, splava...

Krščanstvo oziroma katoliška cerkev se zavzema za svetost življenja, katerega kršitev pomeni splav. Ženske, ki naredijo splav, zagrešijo gnusni zločin in zdravnikom, ki pri tem pomagajo, grozi izobčenje. Smrtno kazen pa še zmeraj tolerirajo, sodnikom in rabljem, ki to izvršujejo, ne grozi nič takega. V tedniku Družina, dve številki nazaj, so me takoj napadli v dveh člankih, v enem Ivan Štuhec in v drugem urednik, ravno zdaj sem odgovoril na to. Zmeraj imam to borbo na dve strani, na eni marksomani, levičarji in na drugi desničarji, klerikalci. Kakorkoli že, to izhaja že iz Svetega pisma. Glavni paradoks je, da  se,  medtem ko se Mojzes vrača s sinajske gore in prinese tablici z desetimi božjimi zapovedmi, na katerih je tudi zapoved “Ne ubijaj!”, njegovo ljudstvo razigra, kar ga blazno razjezi. Mojzes vrže tabli na tla, pokliče svojo telesno stražo in jim ukaže, naj jih ubijejo tisoč. To je ogromno, če upoštevamo, da jih je bilo takrat 30.000 do 50.000 vseh skupaj. Zapoved “ne ubijaj” je utemeljena na pokolu. In to se vleče vse do danes. Sedanji papež Ratzinger to opravičuje v knjigi, kjer so zbrani intervjuji z njim – mislim, da z naslovom Bog in človek.  Komentira, da so Izraelci, ko so se odcepili od Boga, že naredili tudi samomor, to kar se je potem zgodilo, je zanemarljivo. Tudi slovenska sinoda z geslom “izberi življenje”, je pravzaprav čista grožnja. Niso izbrali npr. ljubi svojega bližnjega ali celo sovražnika iz Nove zaveze. Geslo “izberi življenje” je starozavezno, je čista grožnja – izberi mene, Boga ali pa te čaka smrt. Se pravi, če boš izbral mene, boš izbral življenje, če ne, boš pa pogubljen, oziroma ti bomo pri tem celo pomagali.  

V kakšnem razmerju je svetovni etos do postmodernizma, če ga označimo kot konec velikih zgodb, kjer je vse zgolj konstrukt?

To je zame eden izmed lažnih opisov postmodernizma. To nikakor ni postmodernizem, to je zame ultramodernizem. Ukinja nasprotje med subjektom in objektom, tako da ga hipertrofira, vse je na razpolago. Pravi postmodernizem je ravno  v tem, da se kot človek zaveš te nevarnosti – popolne razpoložljivosti, ko si sam svoj objekt.Pravi postmodernizem je v tem, da  sploh razločiš med človekom kot človekom in človekom kot subjektom, ki je moderna kartezijanska zadeva. To kar je Heidegger, ne glede na to, kar si morebiti o njem mislimo. In ta razločitev mi sploh omogoča vpeljavo svetovnega etosa, se pravi tudi vseh civilnih religij. Ultramodernizem s tem, da se odpove velikim zgodbam, pomeni samo še večjo razpoložljivost. Ta razdrobljenost povzroči, da se vsak zase bori za prevlado, za ''preživetje'', oblast, hegemonijo.

Kaj  pomeni uvudba pojma svetovnega etosa za konstrukt Zahoda?

Dva pristopa sta, kar sem dvakrat omenil tudi pri Drnovšku, na posvetu o vrednotah in posvetu o verskih skupnostih. En pristop je tipično zahoden, ta je, da je krščanstvo najbolj popolna, univerzalna religija in da ga je treba razširiti – da je potrebno razširiti Zahod po celem svetu. To je v nasprotju s svetovnim etosom. Svetovni etos ni v tem, da širiš Zahod, ampak da poiščeš skupni imenovalec vseh svetovnih religij, da religije stopijo skupaj. Kar recimo krščanstvo ločuje od judovstva, je samo vpliv budizma. Spori med krščanstvom, judovstvom in islamom so bratski spori v okviru biblijske supercivilizacije – vse to poteka v imenu monoteizma. Spopadi, ki so potekali zadnja tri stoletja, so potekali znotraj biblijske supercivilizacije, naprej znotraj same Evrope – med recimo Francozi, Nemci, Rusi, Angleži. Potem se je, spet znotraj biblijske civilizacije, ta spopad razširil na muslimane in krščanstvo. Ti spopadi, ki potekajo med Palestinci in Judi so kot spopadi med Poljaki in Rusi – oni so bratje, oni so semiti. Če si recimo proti Arabcem, si ravno tako antisemit. Napačno pa je, da smo Slovani podlegli krščanstvu oziroma judovstvu, to ni naša stvar, mi smo indoevropejci – to je budizem v pravem pomenu – kot pravim, mi smo bliže Budi kot pa Mojzesu. Ne govorim o arijskih teorijah, ampak o evropski kulturni dediščini. Vsi ti spopadi so še zmeraj družinski, zdaj se šele odpira konfrontacija s Kitajsko, to bo nekaj čisto drugega, ne vemo še kaj. Konfucijanizem pa ni monoteizem, ki je najbolj nevaren. Njegovo glavno pravilo  je ravno tako zlato pravilo, tako da bi se dalo na tej podlagi pravrednot nekaj doseči, če se sploh da. Drugače bo zmagal Nietzsche.

Ampak, če je problem prepoznavanje teh pravrednot že znotraj ''naše'' civilizacije, kako doseči prepoznavanje s strani ''drugih'' civilizacij, da bi se resnično vzpostavil globalni konsenz glede teh pravrednot?

To se dogaja. Od leta 2000 to poteka na svetovni ravni, v okviru Organizacije združenih narodov, to podpira Kofi Anan, samo naše novinarstvo je tako zaostalo, da o tem nič ne poroča. Takrat je bila ustanovljena skupina, katere član je tudi Hans Küng,  ki je formulirala projekt svetovnega etosa. Ustanovljen je tudi direktorat, katerega direktor je zdaj za eno leto Tomaž Mastnak. Ne gre samo za filozofsko raven, ampak je  tudi za mednarodno politično raven.  To ni čista utopija, sploh ne.

Kako pa gledate na obstoječe človekove pravice, ker se jim po eni strani očita, da so evropocentrične, jih vidite kot globalno aplikativne?

Če jih vzameš kot sestavni del zahodnega modela, ki ga hočeš globalno uresničit, vsilit takorekoč, potem lahko delujejo na ta način. Zlato pravilo pa je univerzalno. Če torej izhajamo iz dostojanstva človeka kot takega in iz tega dostojanstva izpeljemo človekove pravice, potem je afront proti človekovim pravicam zgrešen, ker sploh ne definira, o čem govori. Kaj mislite s tem, ko pravite, da človekove pravice niso univerzalne? Da lahko mož  ženi obreže klitoris? Čeprav je tudi obrezovanje moških  kršenje dostojanstva in pravic, a se o tem molči, ker je karkoli, kar  danes rečeš o Judih, skoraj napad nanje. Enkrat pa bo treba tudi o teh stvareh spregovoriti. Dostojanstvo človeka izhaja iz človeka kot človeka, ne iz zahodnega, kitajskega... Človek je človek, ne moreš reči, da so štirje tipi ljudi – potem si neke vrste rasist, z druge strani, navidez zagovarjaš toleranco. Obstajajo pa meje strpnosti. In če zamešaš strpnost, ki obstaja na ravni civilne družbe in etike, z zakonitostjo, ki je stvar države in prava, si vse ''zafural''. Ne moreš biti strpen do nekoga, ki je kršil zakone, recimo na primeru Lipe ali gospodarskega kriminala. Če si tam strpen, prenašaš strpnost v državno sfero, država pa ne sme biti strpna, mora se držati zakona.  
    
Možnost manipulacije s človeškim genomom je obudila Kantovo spoznanje, da se moramo, če hočemo ohraniti svobodo človeka, odpovedati svobodnemu razpolaganju z njim kot s sredstvom – v tem primeru biotehnologiji. Ampak ali ni že samo vedenje o možnosti, da lahko razpolagamo s človekom in njegovo biološko esenco, spremenilo pojmovanje človeka kot svobodnega bitja? Lahko to vedenje preprosto potlačimo?

O tem govorim v knjigi ‘’Obvladovanje sveta in svetovni etos’’. Tu gre za dve stvari, kot sem že omenil, je najprej  potrebno ločiti med človekom kot človekom in človekom kot subjektom. To pomeni tudi med stvarmi kot stvarmi in stvarmi kot objekti. Niso stvari že same po sebi objekti, kot tudi ni človek že sam po sebi subjekt, kot so nas včasih učili v šolah – že otrok mora postati subjekt. Lahko, vendar se mora zavedati te razlike. Tako je tudi s tehnologijo, ne gre za to, da jo ukineš, kar je podobno ludizmu – takrat so razbijali stroje, sedaj bodo preprečevali raziskave. Gre za zavedanje meje, kdaj je človek še človek, kdaj pa postane čista manipulacija. Vsa ta sodobna biotehnologija z vidika bistva človeka ni nič posebnega. Človek je del narave, tako kot je bil in to pomeni kvečjemu eno stopnjo razvoja naprej. To ni v nasprotju z naravo – zakaj? Brž ko se je začel človek npr. zdravit, je deloval v nasprotju z naravo, je skušal naravo obvladati. Ne gre za ukinitev tega, gre za vzpostavitev meje, se pravi, kdaj prizadeneš sebe in drugega. Fenomenološko geslo se glasi “pustiti biti”, bodi to, kar si, in tudi to je danes postalo del rekam, je že konzumirano s tega vidika.

Za konec pa – kakšni so vaši trenutni načrti, pišete še kakšno knjigo?

Zdaj že malo mislim na pokoj, pred tremi dnevi sem bil star 65 let ( 28.1., op), drugače pa delam še naprej v smeri filozofije religije, svetovnega etosa. Ker svetovne religije so svetovne ne zaradi svojih specifičnosti, ampak ravno po skupnem imenovalcu, ki uveljavlja v odnosu do prejšnjih naravnih mitologij neko etično zavest. In to je danes bistveno. Da ne ostane bog kriterij etičnosti, ampak da postane etika, svetovni etos s pravrednotami kriterij boga in religioznosti. Bog, ki je genociden, kakor Mojzesov bog, ki ukazuje pobijati cele narode, danes ne more preživeti, oziroma zagotovo vodi v katastrofo. To govorim na poljudni ravni, je pa potrebno vse to filozofsko utemeljiti, ni preprosto prestopiti iz ontološke diference – razlike med bitjo in bivajočim – na raven svetovnega etosa. Predvsem to še nameravam utemeljiti.