|
Nedeljsko ne-nakupovanje in trajajoče hrepenenje Sašo Stojanov Zakon o trgovini in nedeljskem obratovalnem času me je pognal v razmislek o prihodnjem smislu nedeljskega dneva, čigar namenskost je, na podlagi odločitve udeležencev septembrskega referenduma 2003, podvržena spremembam. V imenu 231 705-ih državljanov Republike Slovenije se namreč na sončni strani Alp kakovost preživetega dneva ne bo več merila s količino zapravljenega denarja v nakupovalnih središčih, temveč bo posameznik, ki se je na ta način udejanjal, primoran v dekonstrukcijo normalnosti sedmega dne, torej izbrisati s seznama želja možnost (ne)nujnega zadrževanja na hiper&super območjih.
Nekaj, kar je bilo pridobljeno z vstopom v tržno gospodarstvo, še lepše in lahkotnejše sprejeto, je bilo prepoznano kot nepotrebno, ne pa tudi zlahka nadomestljivo. Kaj sedaj početi ob nedeljah, glede na to, da podobnih zabaviščnih parkov zaenkrat še nimamo? Kot kaže je nacija pretentala samo sebe, s tem ko si je prepovedala na-hobi-kupovanje, saj je šele s tem spoznala, da je bila ves čas prisotna odsotnost samozavedanja sodobnega fenomena potrošništva, ki je s svojo privlačnostjo skorajda nadkrilil bivanjsko stisko prenekaterega srečoiskatelja. Nastopila je vladavina dvoma, tako s stališča zaposlovanja oziroma odpuščanja, ki je posledica rezultatov referenduma, kot tudi glede izbora alternative. Le-ta pa po mojem prepričanju ne more biti plod kolektivne izbire, ampak je prepuščena posamezniku, ki bo v času nastale potrošniške praznine za trenutek obstal, v primeru nenajdene nadomestne dejavnosti pa toliko težje prestajal občutenje te praznine. Pa smo dejansko zmožni tega - obrata od predmetov v našo notranjost, kjer »happening« ni pogojen z nečim novim na otip, temveč zgolj s percepcijo okolice in iskanja zadovoljitve v tem, kar je, namesto onem, kar bi lahko bilo. Gre za stanje, ko se hedonizem preseli iz funkcionalnosti predmetov - v globino pojmovanja o nas samih ter čim večji izluščenosti notranjosti, kar nam pomaga upodabljati realnost. Z navdihom in aktivnim duhom, ki zre v prostor in čas, uporablja različne dimenzije prvega skozi perspektivo drugega, kjer samo premlevanje vsebine omogoča daljši rok trajanja pozitivne nastrojenosti. Na nek način živeti umetnost bivanja, ki pa se - jasno da - znova in znova izmika. Nabor vrednot je sicer širok, treba pa je poudariti, da se med seboj razlikujejo predvsem v razmerju "znotraj - zunaj", kjer prvi sklop predstavlja pot samoaktualizacije, neprestano nadgrajevanje osebnosti, medtem ko je pri ohranjevanju vrednot, ki so fizične narave, zadoščenje kratkotrajno in ne seže do našega bistva. Kakorkoli že, prostori potrošnje vsekakor obstajajo, s to razliko, da le-ti ne potrebujejo referendumskega določila za nedeljsko obratovanje, pa čeprav v njih značaj supermarketa zlahka prepoznamo, a hkrati ne priznamo, saj potrošnja v kontekstu ljudem ne jemlje bistva in učinkuje domala na celotno življenjsko pot. Skratka – v želji ostati potrošnik se v skrajnem primeru lahko zatečete k maši, pri kateri poraba denarja prav tako ni omejena, hrepenenje pa traja in traja. |