Ležeč na postelji sem se spomnila dne svojega prihoda, ko sem se hladnega avgustovskega popoldneva pripeljala pred Fantoft, študentsko naselje na obrobju mesta, ki se je takrat zdelo sivo kakor oblaki nad mano in tuje kakor ljudje okoli mene. Kako drugače je danes, pomislim. Fantoft je dobil barve doma in soba v prvem nadstropju je zame prostor zatočišča. Kuhinja na drugi strani hodnika je postala kraj zbiranja, kjer se s petimi drugimi cimri dobivam na ekvadorskih večerjah ob svečah, dolgih pogovorih ob čaju ali pa poznih popoldanskih zajtrkih po prekrokanih nočeh. Vsake toliko se prelevi v plesišče »kitchen parties« ali pa začetno postajo »Tour des chambres«, ko se nas vseh šest odpravi na celonočno ekskurzijo po sobah hodnika, v katerih nas čaka nekaj pijače in jedače.

Na začetku svojega bivanja na Norveškem sem čutila, da odhod na tuje odpre nepregledno polje možnosti in smeri življenja, kar me je navdalo z občutkom sreče svobodnega, a tudi s stisko izgubljenega. Univerza je ponujala množico zanimivih predmetov, študentske organizacije so vabile k političnim strankam, pevskim zborom in pohodniškim društvom, Bergen pa je klical h koncertom, neodkritim lokalom kulturnega dogajanja in festivalom. Zunaj mestnega jedra je narava ponujala tisoč in eno pot po bližnjih hribih, popotovanja po nepreglednih ravnicah platojev, ribarjenje na okoliških otokih in spuste k veličastnim fjordom zahodne Norveške.

Prve dni sem bila samo vznemirjena in prve tedne samo radovedna, ko sem tako odkrivala Bergen in potenciale, ki mi jih je ponujal, in v kaosu neznanega skušala najti mesto zase. V redkih sončnih jesenskih dnem sem z drugimi mednarodnimi študenti lazila po hribih in jadrala, v dežju gledala filme, v poznih nočnih urah pa šla do mesta in doživljala norveški utrip zabave. In enkrat takrat, novembra, ko so dnevi postali resnično kratki in dež preobilen ter sem ležala na postelji z Grayevo glasbo v ušesih, se mi je zazdelo, da je moje letalo končno pristalo. Da so ulice Bergna dobile ime in profesorji na univerzi prav tako, da je norveščina na trenutke postala celo razumljiva in obiski jam sessionov v Kamelonu obvezna sredina doza glasbe. Da so postali moji cimri več kot le souporabniki iste posobe, ampak tudi prijatelji in tisti, s katerimi sem lahko v najbolj ledeno-kristalnih nočeh odšla ob fjord gledat zvezde ali pela ob kitari. In da pridemo, ko se januarja po božičnih počitnicah vrnemo v Bergen, od doma domov.

Komentiraj