Po eni strani si želi študij kulturologije stopati čez stare okostenele koncepte in ustarjati inovativno lastne, po drugi strani pa se boji, da bo zanikanje privzgojenih vrednot zamajalo njeno identiteto. Zato kopira od drugih odraslih znanosti, zlaga vso zbirko tujih obrazov na kup in se ob njegovi višini počuti varno. Prvi mozolji so namreč kulturologijo precej zmedli in tako nerada stopa pred ogledalo. Zato ga moramo študentje neprestano nositi za njo in s pomočjo svetlobnih zajčkov doseči, da se le zastrmi sama vase. Samokritično. A konstruktivno. Iščoč odgovor, v kaj želi pravzaprav odrasti.

Ker smo mi tisti, ki se leta prebijamo skozi njene teoretske zanke, da bi ugotovili, kaj je njen pravi jaz. A morda na koncu s fakultete odhajamo praznih naročij in papirnato diplomo v roki. Na zasičen trg delovne sile, kjer kulturologa čaka prazno črno polje, ki ga mora šele definirati.

Morda zveni kot pljuvanje v lastno skledo, ampak patološki narcisizem kulturologom pač ne pristoji. Čeprav smo po raziskavah menda med hitreje zaposljivimi kadri s FDVja. Vendar nas svetla statistika ne more zaslepiti, če vemo, da večina kulturologov najde prvo zaposlitev tako, da so tam zaposleni že v času študija. In da raziskave modro molčijo o tem, koliko kulturologov ima na svojih delovnih mestih vsaj priložnost za uporabo znanj, ki naj bi jih pridobili v času študija.

Morda smo kulturologi skoraj ponosni na svoj neprofitno naravnan vagabundski način življenja iz rok v usta, ki pa bo zasijal v vseh svojih luknjah, ko bo prvi potencialni delodajalec vprašal: ”Kaj pa nam kulturologi lahko ponudite?” Vendar pa imamo še vedno perspektivne možnosti za to, da izdelamo strateški tržni načrt, znotraj katerega se ne bomo rabili prodati, ampak nam bodo celo plačevali za to, da ostanemo, kar smo.  

Kajti kulturologija in ustvarjalnost v vseh dimenzijah hodita z roko v roki. McEwanov “Bodi ustvarjalen. Potem umri.” je tetoviran naravnost na kožo študenta kulturologije. In morda je prav zato pred vami druga številka Lokoloma.