Po poti frustracije, smrti in večnih vprašanj
Besedilo: Tomi Bartole, Fotografije: Tomi Bartole, Ana Rozman

Na pot sva se s punco odpravila sredi novembra. Čeprav sva bila še sredi diplomskih nalog in oba s podaljšanima statusoma študenta, nama občutek krivde ni prišel do živega in nama preprečil, da ne bi šla. Saj je vsem znano kako močno je v Sloveniji razširjena ideologija »Najprej štalca, pol pa kravca«. Diplomska lahko počaka. Kakorkoli že, tudi zaradi moje poletne izkušnje v politiki, ko sem delal za kandidata za župana na lokalnih volitvah, mi je bilo jasno, da nič ne more premagati tesnobe, ki me odvrača od moje okolice.

In tako se je začelo. Z avtom na Dunaj na letališče s pretežkimi nahrbtniki za potovanje po Aziji in zadolžena čez glavo. Na letalu selektivno in površno prebirava popotniškega vodiča, da bi izvedela kaj več o deželah, ki jih bova obiskala. Vse kar sva do takrat vedela sva izvedela od prijateljev in ta vednost, moram reči, je bila zelo omejena. Ampak to takrat ni bilo važno.

Vstop v Kambodžo ni možen z mednarodnim letom, zato sva priletela na Tajsko v Bangkok in tam ostala štiri dni, da sva si uredila vizi. Bangkok, posebno pa ulica Kao san Road s svojo turistično ponudbo, predstavlja popotnikom idealno izhodišče za potovanje po JV Aziji. Tam si tudi zagotoviva prevoz do meje s Kambodžo in naprej do mesta Siem Riep.

Na poti

Pot do meje poteka gladko, nato pa... Kambodža. Z ostalimi popotniki naju posedejo v star kombi japonske izdelave, ki bi moral po vseh merilih že na odpad, Kambodžanom pa bo služil še vsaj petnajst let. Kljub majhni razdalji do Siem Riepa (dvesto km), bomo prispeli šele pozno zvečer. Želja po zgodnejšem prihodu bo kmalu izpuhtela, prav tako kot je čez nekaj minut izpuhtel zrak iz zračnice našega vozila.

Nahajamo se na pol poti do cilja in izkaže se, da nimamo rezervnega kolesa. Seveda ne. Ozreva se naokrog, nikjer nobene hiše, le močvirja in komarji. Ustrašim se, ker ne jemljeva tablet za malarijo, čeprav bi morala. Naposled se voznik domisli, da bo od štirih koles na zadnji osi eno premestil spredaj. Izčrpani se odpravimo naprej, želeč si udobne postelje. Vendar se bomo na pobudo nekega Čeha ustavili še trikrat, kljub demokratičnem vetu vseh potnikov. Zaradi nizke cene prevoza se namreč na poti ustavljamo v restavracijah, od katerih bo voznik dobil provizijo. Celotna Kambodža deluje po tem principu. Cesta, po kateri se peljemo, še nekaj časa ne bo zgrajena, ker neka letalska družba plačuje vladne uradnike, da zavlačujejo z izgradnjo, da bi lahko še naprej tržila letalske prevoze do Siem Riepa.

Kulinarično

Med raznimi popotniki, ki sva jih srečala med potjo, je bilo veliko takih, ki so rekli, da se turist v Kambodži počuti kakor kralj. Da ne bo pomote, tudi sam sem se ujel v to past. Pravim past, ker je kralj v resnici idiot in bednik! Kambodžani bodo resda poskrbeli za »kraljevsko počutje«, vendar le do mere in načina, ki bo njim ugajal. Občutek, ki ustreza trenutku, ko mi Kambodžan ne bo dal pričakovane in želene stvari, se imenuje frustracija. Ta pojav te lahko spravi domov hitreje kot malarija, saj te zna pripeljati do roba psihičnega zloma in tolerance. Kljub temu pa lahko zaradi vzajemne narave fenomena občutite veliko mero zadovoljstva, ko sami frustrirate Kambodžane. Vendar morate biti pripravljeni na trenutke agresivnosti.

In le-ti so se tudi zgodili. Ko smo prispeli pozno zvečer, nas je kombi pripeljal pred “guest house” (azijska različica hostla), ki je bil seveda že vnaprej dogovorjena končna destinacija. Lastnik nas vljudno pozdravi in povabi, da ostanemo čez noč. Zaradi odpora do take vrste turizma, se nas manjše število odloči, da poiščemo “guest house” po lastni izbiri. Prej vljudni lastnik se v trenutku sprevrže v nasilneža, ki nas lastnoročno spodi s svoje zemlje.

Po enodnevnem obisku Angkor Wata, enega izmed čudes sveta, odpotujeva v glavno mesto Kambodže, Phnom Phen. Prišla sva v mesto smrti. V zraku je čutiti negativno energijo, kot bi rekla moja punca, ki se spogleduje z new ageom. To potrdi mladenič, ki nama ponuja turistične izlete. Killing Fields? Zapor Tuol Sleng? Mladenič morda nevede ponuja za turistično atrakcijo tragedijo lastnega naroda, ki se imenuje Pol Potov režim oziroma Rdeči Khmeri. To je bil človek, ki je od leta 1975, ko je prevzel oblast, pa do leta 1979, izvajal čistke lastnega naroda, kakršne poznamo iz stalinističnih časov. Število ubitih presega milijon in pol in če je Azija v splošnem znana po riževih poljih, je Kambodža vsekakor po poljih smrti. Tja so namreč vojaki Pol Potovega režima odvažali ljudi in jih hladnokrvno ubijali z udarcem kola v tilnik. Trupel niso imeli navade zakopati.

Ena izmed značilnosti kamboške družbe, ki je morda tudi pripomogla k taki vrsti režima je nepoznavanje koncepta družbenih vezi. V Kambodži obstajajo zgolj sorodstvene vezi, onkraj katerih ne uspejo splesti novih. Enak vzorec se je nadaljeval tudi v Centralnem komiteju demokratične Kambodže, kjer je sorodstvena vez nadvladovala ideološko. To lahko razloži dejstvo, da se CK ni nikoli ukvarjal z ideološkimi aparati države, ampak zgolj z represivnimi. Zelo zanimivo, če smo seznanjeni z dejstvom, da je bil Pol Pot nekoč učitelj in zapor Toul Sleng srednja šola.

Danes je še vedno čutiti posledice te tragedije. Ljudje so pasivni in brezvoljni. Večinoma gledajo v tla. V času Pol Potovega režima je bil to edini način kako ostati živ.

Po nekaj dneh v Phnom Phenu utrujena od smrti zbeživa v obmorsko destinacijo Sihanoukville na jugovzhodu Kambodže. Na avtobusni postaji nas čaka množica domačinov z mopedi. Tukaj ni motoriziranih rikš. Domačini prevažajo turiste z motorji, medtem ko ženske večinoma delajo v trgovinah in na tržnici. Delitev dela ima svojo logično razlago. Ženske so namreč boljše pogajalke kot moški, zato sva imela v trgovinskih poslih največ opravka prav z njimi.

Bencinska črpalka

Sedeva na motorja. Vsak na svojega, za svojim voznikom. Voznik sprašuje že tolikokrat slišana vprašanja. “Od kod sta?” Iz Slovenije. “Koliko časa bosta tukaj?” Ne veva. Včasih se zgodi, da si ne želim biti iz Slovenije. Utrujen sem razlagati, da nas obkrožajo Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška. In da nas je samo dva milijona. Pripeljeta naju do plaže. Plačava en dolar in tisoč rielov. Kambodža v glavnem posluje z dolarjem. Riele uporabljajo le toliko, da lahko vrnejo drobiž. Toliko o kamboški ekonomiji.

Vožnja za dolar in 1000 rielov

Ko stopiva na plažo, ne moreva verjeti. Modro nebo, kristalno čista voda, šest kilometrov plaže, lokal ob lokalu, v mivki pa se valjajo smeti in na vsakih deset metrov je odprta kanalizacijska greznica, ki skozi pesek pronica v morje. Kambodžanom vsekakor manjka ekološke zavesti. Če povem, da težijo samo k izkoriščanju resursov za kratkotrajne zaslužke, ne bom povedal vse resnice. Dejstvo je, da jih ne znajo izkoriščati. Prvi razlog je ta, da se s turizmom v glavnem ukvarjajo neizobraženi ljudje s šibkim znanjem angleščine. Še ena posledica krutega režima, ki je večino intelektualcev zapisal smrti. Drugi razlog se nahaja na ravni države, katera brez razvojne strategije ali urbanističnega načrta, daje v najem zemljo neposredno ob morju. Kljub temu je možno najti plažo, na kateri je pet gostinskih lokalov in deset turistov. Vendar se stvari hitro spreminjajo. To posebej velja za Kambodžo. Tudi ta plaža je zapisana spremembam.

Kakorkoli že, kot zaključek naj povem še to, da Kambodža skriva še mnogo drugih presenečenj, nekatera bolj in druga manj prijetna. Če se imate namen podati v to deželo, upoštevajte moder nasvet mojega kolega in prijatelja, ki pravi, da na potovanju ni dovolj samo sprejemati naše usode, potrebno jo je tudi ljubiti.