Kritiziranje nekritičnega
Besedilo: Taja Topolovec

V ozadju radijska recenzija filma, ki si ga gledala včeraj. Dve uri petinštirideset minut čistega sporočilnega niča, ki mu novinarjev glas poskuša pridati kup presežnih pridevnikov. Srkneš instant kavo. In se nasmehneš. Pogled se ti ustavi na včerajšnjem časopisu, ki se se viha čez robove mize. V oči se ti zaleti kup statističnih podatkov urejenih v barvne pite, ki “dokazujejo”... neha te zanimati kaj, ko ugotoviš, da je vzorec izprašanih neznan in se novinarki to sploh ne zdi vprašljivo. Zakaj le, vsak statističen podatek je vendar neizpodbiten dokaz, ne glede na kontekst. Zapreš časopis. In se nasmehneš.

Če bi polistala dalje, bi vate planile ustvarjene slike nekega “tretjega sveta”, ki jih malokrat vprašljivo rešetamo, medijske vojne, črna kronika za polnejši dan in čisto na koncu nasveti za bližajoče poletje. Mišice in gladke noge v oranžno-rjavih odtenkih in kup popolnoma nevprašljivih pridevnikov, ki se lepijo nanj in nanjo. Moškost in ženskost kot obči, kot realno obstoječi kvaliteti. Samoumevni, seveda. Morda bi nagubala čelo nad tem. Morda bi se nasmehnila. Morda bi v mislih preletela seznam svoje poletne garderobe.

Vendar si ti že na poti proti faksu. Mimo jumbo plakatov, ki si jih tako navajena, da jih zlahka spregledaš. Kljub temu tu in tam uspejo vsiliti novo željo. Včasih novo besedo v besednjak, včasih celo frazo v pogovorni jezik. “In potem svizec zavije čokolado”, bi zasikal kakšen cinik. Barve vijoličaste čokolade nekje v ozadju samovšečno zažarijo. Ti se nasmehneš.

Nasmehneš se, ko vstopiš v veliko sivo stekleno zgradbo. S sivimi hodniki in izložbenimi okni polnimi podobnih obrazov in belih tabel in tehnologije, ki je nihče ne zna zares uporabiti. Slediš estetski liniji črtne kode na steklu. In se nasmehneš (proti tretji kameri na tvoji levi).

Pred varovalno belino table ti poskušajo hkrati podati linearni napredek civilizacij, nacionalne karakterje, “dobre stare čase”, zatirane moške (iz katerih sicer izvira koncept zla) in njim podrejene ženske, ki izsiljujejo s samomorom, marksizem v petih točkah (že sedmič), biloški determinizem, razvoj kulturnih študij, kjer kulturne študije sicer na neki točki sumljivo izginejo, izumrejo, vendar tega nihče ne opazi. Predavatelj ali študent s predstavitvijo in slikovno polni slajdi za njim. Publika tiho čaka. Ali kima. Doda kaj o neciviliziranih Romih, ki naj se najprej pričnejo umivati. Potem spet kima.

Tvoja slina postaja malo žarka. Čakaš na kritično refleksijo. Okus je preveč otipljiv, da bi zadostoval ironičen smehljaj. Da bi zadostoval kritičen smehljaj. CUT! V upanju na vijugajočo debato pripomniš, vprašaš, podvomiš... in v naslednjem trenutku se ti morda zdi škoda besed. V ponaslednjem trenutku podvomiš v svojo kompetenco. Za kritiko. Za samokritiko. Sebe, poslušalcev in govorečega. 

Nam se vseeno ni zdelo škoda besed, kolikor samovšečno to zveni. Čim bolje smo jih poskušali umeriti v Lokolomu številka pet. Da bi argumentativno gradili kritiko, pozitivno in negativno. In se izognili kritiziranju. Čim bolj sem jih poskusila uglasiti v uvodniku, ki ga berem znova in znova in izpod privzdignjene obrvi popravljam besede. Ni mi še všeč, še vedno mi ni všeč. Ampak potem prideš ti, bralka, ti, bralec, in prekineš samokritični krogotok s svojim pogledom. In kritiko, ki mu sledi. Ki  naj bi sledila.

P.s.: Besedilo nagovarja njega in njo (in vse ostale). Ženska oblika je uporabljena brez namena diskriminacije.