"Sedanjost je njihova; prihodnost, za katero resnično ustvarjam, je moja." (Nikola Tesla)
Besedilo: Biljana Pavlović, Fotografija: arhiv gledališča v Trstu

V sklopu 150. obletnice rojstva Nikole Tesle je Tomaž Pandur, v sodelovanju z gledališčem Ulysses pod vodstvom Rade Šerbedžije, družinske produkcijske manufakture Pandur Theaters ter čedadskim Mittelfestom, na oder postavil gledališki rekviem preroškemu izumitelju in nerazumljenem umu, čigar čas in okolje enostavno nista dohitevala. Teslo Pandur prikaže kot ikono sodobnega Prometeja, ki je »razsvetlil« človeško eksistenco, katerega pa je lakomni kapitalistični ustroj izžel in odvrgel ter mu dodelil status čarovnika, čudaka, ekscentrika, ki je skrenil s poti in izgubil stik z realnostjo.

Dotikanja resničnosti z branjem leposlovja Virginije Woolf
Besedilo: Katarina Mozetič

»Fiction here is likely to contain more truth than fact.«
Virginia Woolf: A Room of One's Own

Enajstega maja 1927, samo šest dni po izidu K svetilniku, prejme Virginija Woolf, avtorica tega, svojega petega romana, pismo svoje sestre, v katerem skuša ta izraziti svoje dojemanje romana in občutke, ki so se vzbudili v njej ob branju. Vanessa Bell, sestra slikarka Virginije Woolf, hitro prepozna biografsko naravo romana in v pismu, katerega jezik je nedvomno okornejši od sestrinega, izrazi svoje občudovanje nad pisateljsko močjo Virginije, ki v pretanjeni izgradnji likov Ga. in G. Ramsay pričara najlepšo in daleč najpopolnejšo podobo njunih staršev, Julije in Leslija Stephena. Kakor pravi Vanessa Bell v svojem pismu: »[Y]ou seem to me to be a supreme artist and it is so shattering to find oneself face to face with those two again [...]« Vendar Vanessina očaranost nad romanom ne izvira le iz magične zmožnosti Virginije Woolf, da skozi besede tako živo naslika najsubtilnejše nianse njunih staršev in podob njunega otroštva. Vanessa v pismu omeni reakcijo njunega tesnega prijatelja, slikarja Duncana Granta, katerega je branje K svetilniku zadelo kot nekaj povsem drugega: »I don't think it is only that I knew them though that makes me feel all this, for Duncan who didn't know them says too that for the first time he understands mother. So your vision of her stands as a whole by itself and not only as reminding one of facts« (Dell in Whybrow 2004).