»Meni se je vedno zdelo, da je slovenski film kletvica.«
Besedilo in fotografija: Katarina Mozetič

Njen prvi celovečerec Varuh meje je odmeval tako znotraj kot zunaj slovenskih meja, letos jeseni si bomo v kinematografih lahko ogledali njen drugi dolgometražni film Instalacija ljubezni. Je soustanoviteljica produkcijske hiše Bela film, avtorica mnogih kratkih in televizijskih filmov ter dolgoletna scenaristka. V kletnih prostorih Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU) pa sem jo nekega deževnega opoldneva obiskala predvsem kot predsednico Društva in svobodno filmsko ustvarjalko, ki se s kolutom pod roko giblje po slovenski filmski sceni že dobrih 20 let. Zaradi svojega statusa in izkušenj se je zdela več kot primerna za ostro zarezovanje v (vremenu podobno) kislo temo trenutnega stanja in prihajajočih premikov slovenske kinematografije.

V kletnih prostorih Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU) na Miklošičevi

Smo na začetku leta 2007. Kakšni so obeti na slovenski filmski sceni?

Pomembno je povedati, da smo danes 12. februarja, saj do danes še ni javno znanega plana slovenske nacionalne kinematografske produkcije za leto 2007. In to ni dobro. Nacionalna filmska produkcija je pod okriljem Filmskega sklada (FS), ki je slovenski nacionalni fond, iz katerega neodvisni producenti črpajo sredstva za izvedbo nacionalnega kinematografskega programa. Sem spadajo igrani celovečerni, dokumentarni in kratki filmi ter delno video produkcija. Vendar se letos še ne ve, kateri filmi se bodo delali. Cel kup svobodnjakov, umetnikov, ustvarjalcev ne ve, ali bodo imeli delo ali ne. Tudi filmski studio Viba, kateri prvenstveno deluje za nacionalno produkcijo, še nima nacionalnega plana za to leto. Kako naj potem planira tržne in druge projekte? Že do zdaj je vladala določena neurejenost na slovenskem kinematografskem področju, ki naj bi se z novim Zakonom o filmskem inštitutu kao [poudari] izboljšala, vendar tako slabo še ni bilo nikoli. Trenutno smo v nekem absolutno čudnem, začaranemu krogu, kjer je edini dobri filmsko-televizijski obet ta, da smo preko javnih medijev izvedeli, da naj bi se produkcija igranega programa na Televiziji Slovenija povečala. V letošnjem letu ima RTV Slovenija namen narediti 5 ali celo 6 televizijskih filmov. Tako da to je v redu. Kdaj se bo pa to začelo javno izvajati, pa je spet druga stvar.

Do kdaj naj bi se uradno vedelo, kateri projekti naj bi se realizirali v letu 2007?

Na nek način je bil uradni datum, glede na leto prej (torej v letu 2005 za leto 2006) 29. oz. 30. december. Rezultati razpisa pa niso bili objavljeni niti na ta zadnji datum v letu 2006 za leto 2007 zato, ker niti eden izmed 24 prijavljenih projektov ni dobil odgovarjajočega števila točk, t.j. 75. Vseh 24 projektov je bilo ocenjenih kot slabih in zato je bil plan za leto 2007 po tej formalni proceduri zavrnjen. Znotraj teh projektov je bila produkcija režiserjev, kot so Kozole, Košak, Cvitkovič, vključno z mojim dokumentarnim celovečernim filmom. Jaz teh projektov sicer ne poznam, sem pa skeptična, da od 24 projektov noben ne odgovarja kriterijem izbora. Kolikor vem, naj bi se v teh dnevih v.d. direktorja FS in predsednik nadzornega odbora v isti osebi Stane Malčič dogovarjal s producenti 18 od 24 projektov, da bi, kot se temu reče, prišli vkup. Vendar... Februarja se začeti dogovarjati s producenti 18 projektov za leto 2007, ko bi moral biti plan za produkcijo že zdavnaj narejen! Mislim, da to ni pravi način. Absolutno ne.

Obstajajo javni podatki o zbranem številu točk za vsak posamezni projekt, ki je prispel na razpis?

Število zbranih točk za prijavljene projekte ni bilo nikoli javno objavljeno, pa bi lahko bilo, saj filmarjev ni strah [smeh]. Vse, kar vemo je to, o čemer se kasneje producenti in režiserji med seboj pogovarjamo. V bistvu pa uradno ne vemo, čeprav smo mi vsi za to, da se to javno postavi na Sklad. Mi smo absolutno za transparentnost podatkov.

V predlogu Zakona o Filmskem inštitutu RS, ki ga je v lanskem letu podalo Ministrstvo za kulturo in naj bi bil sprejet že jeseni tega leta, je eden od navedenih razlogov, zakaj naj bi se ustanovil Filmski inštitut (FI), tudi neustrezno delovanje FS.

Področje slovenske kinematografije je ena velika procedura, kjer se stvari počasi urejajo in na novo učijo. Vendar pa je slovenska strokovna javnost, kamor navsezadnje pašemo tudi filmarji in Društvo slovenskih filmskih  ustvarjalcev  (DSFU), za to, da se to področje končno uredi. Nihče pa ni pričakoval, da se bodo stvari v tej medfazi tako drastično zasukale.

V osnovi gre namreč zmeraj za urejenost aktivne produkcije. V tem primeru gre za urejenost slovenske nacionalne filmske produkcije, to je delovanje FS in Vibe, ki sta pač nosilca tega, in seveda možnosti neodvisnih producentov. V slovenskem prostoru obstaja cela generacija ljudi, ki nosi predznak slabe kinematografije. Dejansko so se določeni ljudje v prejšnjemu režimu okoristili na račun filma, zaradi česar je film podedoval slab predznak. In danes smo v tranzicijskem obdobju, saj je ta moja, srednja generacija poskušala filmu vrniti ime. Zdi se mi, da je naša generacija pokasirala največ tega kaosa. Zato smo se prisiljeni boriti, da bi se filmski prostor in produkcija uredila. Še vedno bi rada verjela v to, da bo določen mehanizem, pa naj ga vzpostavi Zakon o FI, zreguliral tako zakonsko kot produkcijsko delovanje in da bo to končno že enkrat urejeno.

Ste optimistični glede novega zakona o Filmskem inštitutu? Oziroma, kaj se bo po vašem mnenju izboljšalo, kje so šibke točke predlaganega zakona?

Ne gre za optimizem. Gre za željo po ureditvi in tem, da se stvari premaknejo. Po eni strani naj bi se ta zakon speljalo in se ga tudi hoče speljati, po drugi strani pa na vse pomisleke dobimo odgovor, da naj bi bilo to precizirano v podzakonskih aktih. Kar je dobro je to, da naj bi zakon o FI omogočil hitrejšo, bolj pregledno, terminsko bolje planirano in efikasnejšo produkcijo. Končno naj bi vse skupaj pač boljše funkcioniralo.

Januarja se je DSFU udeležil sestanka pri ministru Simonitiju, ki sta se ga udeležila tudi direktor direktorata za medije Igor Prodnik in v.d. direktorja FS Stane Malčič. Tam smo podali nekaj naših dvomov o predlogu zakona o FI in se o njih tudi pogovarjali. Določene stvari so bile sprejete in bilo je obljubljeno, da bodo vnešene v predlog. Gre za to, da v predlogu zakona ni nikjer omenjen neodvisni producent, torej tisti, ki dejansko aplicira za sredstva. Prav tako se nam je zdelo, da v predlogu zakona ni omenjenega odnosa med RTV Slovenija in FI oziroma celotnim filmskim sektorjem. Šlo je še za druge reči. Trenutno pa čakamo, da vidimo, kateri od naših predlogov so bili dejansko sprejeti. Vsekakor pa smo na sestanku  dogovorili  eno – da smo vsi za to, da se to področje uredi. To je dejstvo.

Kaj pa s finančne perspektive? Obljublja predlog zakona o FI izboljšanje finančnega stanja slovenske kinematografije?

Mi smo v svojih predlogih na sestanku na plan ponovno potegnili Šeligov predlog zakona, ki je vpeljal večji odstotek kinematografskih taks, torej delež od prodaje vstopnic. Na ta posredni način bi priteklo v slovensko produkcijo več denarja, vendar je ta predlog popolnoma nesprejemljiv. Ne bi šel čez pri ministrstvu za finance, so nam razložili. Tudi predlog uzakonitve dveh odstotkov od plačila RTV prispevkov je nesprejemljiv. Kot nam je bilo na Ministrstvu za kulturo rečeno, se to ne zdi nesprejemljivo njim kot sestavljavcem zakona, ampak je to neizvedljivo zaradi realnega funkcioniranja politike in politične volje recimo Ministrstva za finance in drugih, ki pa je v bistvu ni. Sicer pa upamo, da bo vsaj predlog, da bi šla dva odstotka od plačevanja kinematografskih taks nazaj v filmsko produkcijo, šel čez.

Odprl se je tudi problem zaposlovanja v filmu. Naš predlog je bil, da se ustanovi filmska komisija oziroma urad, ki film in filmske lokacije trži in oglašuje. To službo, ki je lahko tudi one-man-band, je treba omogočiti. Vse evropske države imajo te stvari urejene, pri nas pa je minister rekel: »Ne, novih služb pa ne bomo odpirali. Ne bo tega zaposlovanja. Kje pa, to pozabite.« Pri filmu je tako ali tako najmanj zaposlenih.

Primer tega, da je filmsko področje še zmeraj tako podhranjeno je tudi naše društvo. Mi imamo za naše delovanje možnost apliciranja na FS samo do šest milijonov. Nimamo nobene nepremičnine, nimamo nič po 55 letih. Društvo pisateljev deluje totalno drugače. Oni imajo nepremičnine, Društvo likovnih umetnikov tudi.

Kje vidite vzroke za to?

Mislim, da je vzrok ta, da je film pač zadnji v verigi odnosa slovenske politike do umetnosti. Film je na zadnjem mestu. Meni se je vedno zdelo, da je film kletvica.

Problem je tudi šibkost našega društva. To je taka, kot se temu reče, entuziastična, a fragilna organizacija, ki sicer je strokovna in se trudi po svojih močeh nekaj doseči. Ima pa v bistvu zelo malo politične moči. Mi sicer lahko kaj rečemo, če pa nas kdo upošteva, je pa druga stvar.

Je pa kriva najbrž tudi narava filma. V gledališki umetnosti obstaja polno inštitucij, ljudje so zaposleni, in eno gledališče lahko dobi toliko državne finančne podpore kot celotna kinematografija. Pri tem, da je film najdražja umetniška zvrst. Če delaš profesionalni film, so naši honorarji zelo nizki. Celo uzakonjeno je, da za celovečerni film režiser ne sme zaslužiti več kot 4.200.000 bruto, pri tem, da delaš takšen film najmanj dve leti. Od režiserja po hierarhiji navzdol pa je še slabše. Je pa film po drugi strani za tiste, ki se z njim ukvarjajo, absolutno magija, neka specialnost, ljubezen, droga, kot nekateri rečejo. Ko jo enkrat okusiš, te ta ustvarjali proces zasvoji, da potem vztrajaš.

Slovenski film živi torej od državnega denarja. Kako pa je s tržnim deležem?

Slovenski film ne more živeti od tržnega denarja. Sredstev za produkcijo ne moreš nikoli dobiti nazaj na takšen način. Je pa res, da veš, da če boš naredil slab film, ki ne bo niti doma zadostil določenega števila gledalcev ali pa imel festivalskega uspeha, da si out. In ta pritisk obstaja. Ti časi, ko si naredil slab film in si ponovno dobil možnost, ti časi so že zdavnaj minili. Ti kot filmar skušaš narediti dober film, ki bo imel v sebi neko umetniškost, po drugi strani pa, in to se pogosto pozablja, gre tukaj za realne ljudi, katerim gledanost pomeni preživetje.

Kakšna je torej rešitev za slovenski film, ki obstaja na tako malem trgu? Kje so alternativni viri dohodka za slovensko kinematografijo?

V devetdesetih letih je Slovenija postala članica raznih evropskih fundacij, zato slovenski film danes aplicira na različne tuje fonde, kakršni so recimo Media Plus, ki pomaga pri razvoju scenarijev, in Euroimage. Kot članica mora seveda prispevati določen delež denarja, po drugi strani pa s tem dobi možnost črpanja dodatnih sredstev

Drugi način je sponzoriranje filma. Moja producentka Ida Weiss, Bela Film, je za Instalacijo ljubezni sicer uspela pridobiti BMW iz Münchna, ki je za dva meseca sponzoriral oziroma posodil pet popolnoma novih najnovejših modelov BMW-ja in motor, ki so nastopali v filmu in prevažali filmsko ekipo na snemanje. Že vrsto let pa ji ni uspelo pridobiti kakšnega domačega sponzorja, ki bi vložil v film finančna sredstva, kar pri produkciji največkrat potrebuješ. Sploh je bila Ida bolj uspešna s tujci (nemška koprodukcija Varuha meje) kot s slovenskimi. Sicer pa ima vsak slovenski neodvisni producent svojo zgodbo o slovenskem sponzoriranju svojega filma, eni čisto neuspešno, drugi zadovoljivo uspešno.

Potem so tukaj tudi bančni krediti. Natančnejše podatke o tem ima Združenje slovenskih filmskih producentov, saj so producenti tisti, ki zaprosijo za kredit. Ampak tudi to je težko, saj je tudi to del sistema – imeti moraš zagotovilo Sklada, da imaš projekt, da ti banka lahko odobri kredit. Je pa za banke filmska dejavnost še vedno preveč tvegana, da bi odobrili večje kredite slovenskim producentom.

Vendar ob vsem tem vidimo, da obstajajo tudi določeni neodvisni, mali filmčki, ki se znajdejo. Ampak takšen film narediš enkrat, potem pa pričakuješ, da boš znotraj profesionalne kinematografije imel možnost črpanja nacionalnih sredstev. Tako da so takšni filmčki bolj enkratna dejanja. Film je profesionalna dejavnost, ki bi morala biti utečena in bi morala biti del profesionalnega sveta in nacionalne kinematografije. Vse ostalo pa so potem ti no-budget, low-budget projekti in podobni prišleki. To je vse dobrodošlo, absolutno, ampak poleg tega mora obstajati stabilna nacionalna kinematografija, ki bi morala delovati in ki ne deluje! [poudari] Mislim, ne deluje! In jaz sem prva, ki komaj čakam, da bo delovala. Pa ne samo jaz, cel kup ljudi...

Se vam zdi, da v filmskem prostoru manjka menedžerski kader, ki bi pomagal pri črpanju sredstev?

Poglejte, bil je razpis za direktorja FS in nihče se ni prijavil na ta razpis. Pri čemer gre za določeno menedžersko-kulturno funkcijo. Gre za močnega človeka, ki bo znal film upravljati tako ekonomsko kot kulturno, in ki ima vizijo. Nihče se ni prijavil, delno, ker so takšne funkcije premalo plačane, delno pa, ker, kot mi je nekdo rekel [nasmešek], je to ena najbolj osovraženih in najhujših funkcij. Hkrati pa tudi zato, ker vsi vemo, da bo kmalu vzpostavljen novi Filmski inštitut in se bo takrat na novo pozicioniralo.

Kakšni ljudje naj bi bili po vašem nameščeni na vrhu Inštituta, nekako na vrhu slovenske kinematografije?

Po mojem naj bi bili to ljudje z vizijo, torej sposobni, pošteni in tudi nadstrankarski. Ki so racionalni, razumski, in ki pa imajo srce za film. S tem, ko rečem, da imajo srce za film, ne rečem samo, da imajo radi film, ampak da poznajo tudi stroko, torej, da vedo, o čem se pogovarjamo. To morajo biti ljudje, ki, ne samo, da imajo nacionalno vizijo, ampak ki imajo odprto glavo in odnos do filma. In jaz mislim, da takšni ljudje obstajajo.

Sklepna misel ob koncu vašega dveletnega predsednikovanja Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev?

Lahko rečem, da je bila zame kot režiserko in ustvarjalko ta izkušnja absolutno dragocena in zanimiva. Ogromno sem se naučila in ogromno videla iz prve roke. Spoznala sem, da čeprav misliš, da si v vseh teh letih izgubil naivnost, potem, ko se ponovno soočiš z določenimi stvarmi predvsem politične narave, vidiš, da si še zmeraj naiven. Oziroma da je najbrž res tako, kot je minister za kulturo sam rekel, da je vse skupaj ena sama igra. Vendar - mogoče je to igra za tiste, ki jo krojijo, vsekakor pa to ni nobena igra za tiste, ki dejansko živijo to kulturo in jo ustvarjajo. Za nas je to življenje, eksistenca, in je vse to daleč od igre.

Moramo se družbeno angažirati in nekaj reči, ker so pač stvari neurejene. Ker če se ne aktiviraš in ne rečeš kritično tu in tam kaj, potem... Truditi se moraš, da na koncu ne ugotoviš, da si kritiziral samo tiho sam za sebe v nekem kotu, ker potem nimaš pravice reči, da nekaj ne štima, če sam nisi pripravljen ničesar storiti.

Zanimivo je to, da še zmeraj nismo sproščena družba, kjer bi različni pogledi in različna mnenja bila javno predstavljena v smislu dobronamernih premikov naprej, razvoja, konstruktivnega dialoga. Zdi se, da se tega še učimo, vendar računam, da bo to pri vas, mlajših generacijah, funkcioniralo drugače. Da bo ta igra bolj sproščena in ne toliko na nož, kot smo jo doživljali mi. Ker mislim, da smo od tega že vsi utrujeni in nam ni do tega. Nam je jasno, da nam gre za dialog, za premik stvari. Tudi zaradi tega mislim, da bi morala strokovna filmska javnost skupaj z ministrstvom za kulturo, torej z direktoratom za medije, ki piše zakon o FI, stopiti skupaj, skupaj pripraviti zakon. Najti to politično voljo, da se slovenskemu filmu dodelijo višja sredstva in da se navsezadnje vse skupaj uredi. Da ni razkoraka med nami in tistimi, ki pišejo in krojijo filmsko politiko po svoji profesiji politike in trenutnega statusa.