Kako Univerza podpira ukrepe ministra za visoko šolstvo
Besedilo: Mojca Selak

Kot vsako leto, smo bili tudi letos v začetku februarja priča močno povečani, tako časovni kot prostorski, koncentraciji kulturnih prireditev. Vse to v čast smrti pred dvesto leti živečemu pravniku, očetu nekaj nezakonskih otrok (ja, takrat je bila to hudo občutljiva reč) in ljubiteljskemu pesniku Francetu Prešernu. Dobra dva meseca pred tem, na dan rojstva omenjenega, pa poteka tudi podelitev Prešernovih nagrad študentom Univerze v Ljubljani. Te nagrade so, če sledimo pravilniku o podeljevanju, namenjene »spodbujanju znanstveno-raziskovalni in umetniški dejavnosti študentov dodiplomskega študija«.

(Iz)kaz(n)ovanje spretnosti
Besedilo: Manuela Anžur, Karikatura: Luka Rejec

Osnovna šola. Prvi razred. V klopeh po dva. Temno zelena tabla z belimi črtami. Bela, bleščeče bela kreda. Trideset parov majhnih, a radovednih očk in tristo prstkov, ki se trudijo držati ekstravagantni civilizacijski izdelek: nalivno pero. In slediti osebku ženskega spola, ki vihti svoje najmočnejše orožje – belo kredo, s katero piše prvo črko slovenske abecede, medtem ko na katedru izvaja gimnastične vaje. Na fakulteti se že v prvem letniku situacija obrne za 180 stopinj: v vrstah po deset ali več. Bela, bleščeče bela tabla. In flomaster: rdeče, črne, zelene ali modre barve, ki večinoma vegetira. Tisoč petsto prstov se trudi uporabiti ta prekrasen civilizacijski izum: zibajoče stole. Sto petdeset parov majhnih, radovednih oči pa je uperjenih v osebek moškega spola, ki elegantno izvaja ples sufijev in hkrati suče svoje orožje: nerodnosti univerzitetne predavateljske kulture.

S culo na poti življenja
Besedilo: Urška Jež, Karikatura: Luka Rejec

Spomini so nedvomno lepi. In druženja s kolegi s fakultete nepozabna. Vendar pustimo sentimentalnost ob strani in poglejmo realno, kaj v culo na pot, ki se ji reče resnično življenje, poveže svojim študentom mati kulturologija. O tem, da gre za znanja, ni dvoma. Pa so to res znanja, ki jih potrebujemo za delo diplomiranega kulturologa?

“Amare ghila si dukhade”
Besedilo in fotografije: Julija Sardelić

Naslov pričujočega prispevka je v jeziku ljudi, ki v vsakem okolju, v katerem živijo, predstavljajo »Drugost«. Ti ljudje, kjerkoli že so, so vedno manjšina. V mnogih državah v Evropi je prav ta manjšina tista, pri kateri večinsko prebivalstvo kot tudi različne vlade, tako deklarirano leve kot desne, padejo na izpitu iz spoštovanja raznolikosti. Še hujše je dejstvo, da so pri tej manjšini, velikokrat nesankcionirano kršene človekove pravice. Večina ima rada njihovo glasbo, a se ob tem ne vpraša, zakaj v vsaki njihovi pesmi neslišno odmeva geslo, ki tudi naslov tega članka: »Naše pesmi so pesmi bolečine.«